Mladič je v über priden. Ampak ne doma, ah kje pa, to pa ne, a vseeno se nama je zazdelo, da bi bilo seveda vzgojno in zasluženo čez »počitnice« kam iti. No, pa tudi midva sva krepko potrebovala vsaj malo odklopa.
In Italija je priročna. Kot vedno.
Viareggio pa še bolj. Mulc ima že sredi poletja prebliske, kaj bo za »maškare« pa sva si bila enotna, da bi se mu kakšen konkreten karneval nekako usedel na hard disk.
A hoditi na Sredozemca za en dan je malo potratno, zato smo združili še genovski akvarij, ščepec že ničkolikokrat obiskanih »činkvenih ter« in še kaj.
Lokalno pustnega »živ-žava« nismo smeli zamuditi, zato je bil odhod prestavljen na soboto okoli dvanajste ure. Genova ni ravno blizu, razen če nisi ultramaratonski »T.Lipicer«, ki bojda pride v parih urah celo na Portugalsko. 🙂
Spali smo pri »mlinih«. Borghetto pri reki Mincio. Če napišem »extremely romantic place«, bom povedal vse. Idilo je v tistem trenutku malce kazil le gradbeni žerjav, ki je obtičal zraven starega mostu, ki povezuje dva dela vasi.
Jutro in skok na AC, potem pa via Genova. Takrat sem trikrat kupil zlat kruh na »Avtogrillu«: prvič zadnjič …
Genova. Falil sem odcep Genova ovest, ker je Sabina po dveh letih tipično sesula svoj komp, kjer hranim AR. In pazita bralca, ne software ampak fizično. Po cestah sem preveč razgibaval pnevmatike že prejšnji dan ob iskanju Borghetta, ker mi je Nokia Here v navezavi z mladičevo tablico še vedno tuja. No, do konca poti sem se že malo navadil, a bo »ipak« treba nazaj na AR.
Kljub temu smo dobili parking, sicer za kamperje ilegalnega, v Porto Antico, a redarji nas »pošteno« niso nadlegovali in napadli smo »famozni« genovski akvarij. In če sem čisto realen, v primerjavi s Cattolico, se mi sploh ne zdi kakšna drastična razlika.
Razen Genova je lepša. In to ohoho lepša. Špica mesto, resnično.
Za spanje se nisem obremenjeval.
Vleklo me je na jug, Viareggio je bil moj primarni cilj in navkljub Mojcejinim povabilom, naj se naslikamo v Portofinu, sem prijadral na umetni pomol v Monterosso di mare. Ostanki neurja iz leta dva-enajst so še kako vidni in tudi cesta, ki vodi naprej po CT, nas je, nejeverne Balkance, zaradi plazu in rekonstrukcije usmerila nazaj čez celino.
V La Speziji smo skočili na AC in bili kaj kmalu v karnevalskem mestu. Prispeli smo dan prej, zavoljo gneče, ki naj bi bila pričakovana, a presenetljivo, kamperjev je bilo le za dober vzorec. Vseeno nas to ni zmedlo, prečesali smo vse plaže Viareggia, mladič je kot vedno med naplavinami nabral vse vrste izgubljenih poletnih rekvizitov, in v kolikor bralca potrebujeta za lastne nadobudneže lopatke, grabljice, cedila, žoge ipd, imamo mi na lagerju več tega kot sam Baby center.
Karneval, ki ga ni bilo. Ups, Ickoficko ponavadi čuva presenečena kot zenico. Maaa, ajd vseeno, naj vama bo.
»Security risk«!
Odkar uporabni idioti poziv A. Merkel, da v EU kronično primanjkuje šoferjev, jemljejo dobesedno, in sicer z vožnjo po tržnicah in podobnih prireditvenih lokacijah, Ickoficko pospešeno skrbi za svoji ovčici in se masovnim dogajanjem na splošno izogiba, kadar pa se brez njih le ne da, pa si »kmečka pamet -laično« le poprej ogleda zadevo od blizu.
In tukaj se je že od daleč videlo, da v konkretnem primeru italijanski »gizdalin Armanijevci« niso neki tam »šalabajzerji« kot Francozi v Nici ali pa recimo Nemci v adventu in pač ne bodo nič prepustili naključju. Kakor že opaženo za silvestrovo v Trstu, so tudi tukaj pokazali svojo profesionalnost.
Avtocestne betonske bariere so bile postavljene konkretno vzdolžno in ne le prečno na prizorišče, dvometrske ločevalne ograje so bile betonske, vsi smetnjaki zapečateni in zalepljeni, skratka, dobil sem dober občutek. Pika na i so bili seveda specialci, ki ob morebitni kamikazi sigurno ne bi dobili driske in izpuščaje ter le debelo gledali.
Ok, »back to business«. Parking fajn, karte kupljene, pričakovanje na vrhuncu. Dobro uro pred začetkom karnevala sosednji kamper z otroci zapusti prizorišče. Ickoficku ni bilo nič jasno. Pol ure pred začetkom smo zapustili objem kamperja in odšli dogodivščinam naproti. Tako smo vsaj mislili. He,he.
Promenada je bila že od daleč videti pol do tri četrt prazna. WTF?
Varnostnikov ni bilo nikjer, Armanijevcev tudi ne. Tole pa ne bo ok, sem si mislil. Obiščem »trafiko«, v kateri sem pred nekaj urami kupil karte.
Karneval odpade. »What«? Ne se hecat. Še do pred kratkim je bilo vse OK, na sedaj se je dogajala »štala« in to brez krave.
Ko sem spraševal po razlogu, sem dobil le kratek odgovor. Vento. Imam občutek, da mi je od nekje tale vento že poznan …
Ampak.
Da ni šel še bik, kamor pač očitno že štrik, je poskrbel »vodja« poslovalnice, ki je edini za silo govoril vsaj malo angleško.
V kolikor hočete videti »skulpture«, se morate odpraviti v hangarje na začetku mesta, kjer bo prav tako glasba, predstave in rajanje. Ma, »ke štronco« iiiitaaaaaaak, da gremo fant moj.
In smo odbrzeli. Še prej sem po eskimsko zahteval »e a sad vrati pare« in jih kakopak tudi dobil.
Tam nas je pričakal kaos. In to prometni. In spet se je »Đamprčk« izkazal za dobro naložbo. Parkirali smo minimalistično čez dvajset cm visok robnik med avte na obrežje kanala, tik naproti dogajanja in si šli ogledati evropski »Rio«.
In bilo je res kaj videti. V vsaj petnajst metrov visokih hangarjih najbrž dobršen del leta pripravljajo ogromne skulpture v skladu s trendi, politiko in tudi čisto domišljijske. Dodelane »u nulo«, barvite kot se le da, predstave koreografsko v špici, kostumi magični, same maske fotogenične. Prav žal mi je, da se vse to ni dogajalo na glavni promenadi, kamor je bil šov namenjen. Pa drugič, definitivno. Špica, »ortounulo« in vredno ogleda. Ne vredno. »Must have«.
viareggi