Podaljšan vikend paket za tri osebe “ol inkluziv”.
Le čisto do izliva Soče nismo pribrcali, je mladiča prej “zgrevalo”- preveč tablice ; premalo miganja. Smo pa zato nakopali vsaj tri kilograme srčank in za njih pripravo, dobili nov zanimiv recept made in Italy. Mljask.
Ma končno, jebenti. Lektorica in sotrpin sta v Palmanovi kupila čisto novega mladega kamperaša. Mladiča smo konkretno zapili, »krstili« za Jakoba, in ker je ob času odhoda štel le nekaj dni, je seveda mlada novopečena familija morala ostati doma.
In mi smo ordinirali sami.
In »Corse« je naposled le padla. Čeprav so me s ceno iz dneva v dan kot bungee gumico nategovali pri Corsica ferries. In vsak dan bolj mi je »špilala« po glavi tista legendarna od Chrisa de Burgha – Don’t Pay the Ferryman … until he gets you to the other side AAAAaaaaa AAaa.
Skratka, cena je rasla iz dneva v dan, Ickoficko pa sploh ni upal in mogel predvideti točnega datuma odhoda. Jebenti drugič.
Končno sem »vavčeriziral« odhod dan kasneje kot sem sprva upajoč sanjaril in od prve vsote preplačal sto veveric ter držal fige, da me kaj ne preseneti.
Pa me je. Vseeno.
Jebenti tretjič. Skoraj ob letu osorej sem ob debati na blogerskem srečanju kar malo postrani gledal Štroka, ki je razlagal, da je pri frančku najbolje podirati zavore vsako sezono, če hočeš, da vse normalno deluje. Eeeeh, »pa jade«. Ampak.
Dobro, da ne dolgovezim preveč in izgubim še tista dva bralca, ki mi kolikor toliko zvesto sledita kar v srčiko problema.
Na Sabinin komentar, da cvilijo zadnje zavore, sem se odzval stoično. Lansko leto sem osebno zamenjal vse štiri zavorne komplete, sotrpin je modro prikimaval, da sem to naredil temeljiteje kot vsak mehanik, zato sem bil načeloma pomirjen. Vseeno pa je moja osebna »mother of all fuckups« vseskozi prisotna in se je le kdaj pa kdaj prisiljena umakniti angelu varuhu, zato sem šel preventivno po parih kilometrih vožnje po ravnini za foro potipat železje. Spredaj ok, ampak zadaj. Prava veselica s Turbo angels v vročih hlačkah. Brizgalna brizga bi bolj prišla v poštev. S polno natovorjeno gajbo sem obrnil in odpeljal k sotrpinu na dvorišče.
Za vsak slučaj sem zamoril še osebnega mehanika, ki mi je dal nasvete, kje je možno, da je nastal problem. Sotrpin je pljunil v roke, družno sva »spajsala dromel« in ko je končno le popustil, je bilo spodaj videti vse ok. Torej bo napaka drugje. Čekirala sva od koles proti vzvodu. In eto rje rjaste. Mehanizem na sredini podvozja je bil »gotof.« Jebenti četrtič. Razdrla sva ročico in nato »žičnoščetkala« ter na debelo namazala s Fuhsovo rdečo. Mimogrede mi je omenil še, da mi pušča pipa za izpust, jebenti petič, nagradil sem ga z obljubo, da mu skuham kotel golaža, ko se vrnemo in po dveh urah »šraufarije« smo že drveli.
Pristali smo na asfaltiranem podestu aree piknik za Monfalconejem. Trajekt smo imeli šele čez dva dni, zato smo lahko bolj ležerno »stopicali« po začrtani trasi. Mokrota, ki se je nabirala pod kamperjem, mi je z vsako kapljico udarjala v »živ mozak«. Malo sem obrnil gardenin ventil, ki ga uporabljam za izpust in špekuliral, da bo rahlo spremenjena pozicija zatesnila lekažo. Jok brate. Jebenti šestič. Odrezal sem novo cev, jo prepognil in »zariglal« z vezico. Samo hudič se vedno skriva v detajlih. Spuliti staro pipo in namestiti novo blendo ob polnem rezervoarju je kar kratkočasno početje. A sem kljub temu zadevo uspešno saniral in izlil le kak deci do dva vode.
Ok. Dovolj križev in težav pa pojdimo k lepšim temam. No, kolikor toliko.
V Livornu je bil štelplac poln. Le neki »bajsasti švaba« je bil parkiran čez dva placa. Ko se je hotel vmes »ušuljati« še nek Madžar, praktično ni imel možnosti, zato se je sparkiral ob meni in delno skoraj zaprl vhod na PZA. Ickoficko pač kaj drugega ni imel početi in je predatorskega Nemca vljudno prosil, naj se malo presortira. A le ta ni kazal znakov zanimanja in se je v naslonjaču le zasukal okrog k obloženi mizi. K meni je pristopil Madžar in družno sva ugotovila, da si Nemci kratkomalo gospodarsko in politično lastijo vso Evropo in diktirajo nam revežem svoje blodnje.
»Eee, ne buš, pa fertik«. Ickoficko je vzel fotoaparat ovekovečil razsipnost Nemca, mu pomahal, pokazal na ekran in oddrsal nazaj do Madžara.
V dveh minutah je »Dojčlander« prostor sprostil in zadeva je bila rešena.
Z Madžarom sva padla v debato, bil je zastopnik Rimorja na Madžarskem. Mimogrede se je oglasil v njihovi proizvodnji v Toskani, od kjer je njegov zaposleni na Madžarsko odpeljal novo vozilo, sam pa se je z ženo odpravil na Korziko, kjer je želel raziskati teren za september, saj organizira tudi vodenja kamperaških skupin iz Madžarske.
Naslednji dan sva na trajektu še malo podebatirala in po štiriurni vožnji so prva đamprčkova kolesa že mendrala »francoska tla«. Na trajektu sem mimogrede kupil še korziško zastavo, ki jo je do konca tripa pošteno razcefralo, jo obesil na anteno, vse le zato, da sem pri kampiranju na divje vsaj malo v rit zlezel nacionalističnim domačinom.
Na hitro sem ščekiral vreme, malo pošpekuliral in se po vzhodni obali odpravil proti jugu. Nismo imeli namena obkrožiti celotne Korzike, jo bom raje po zahodni strani »razdevičil« kdaj drugič.
Po popoldanski plohi in nočitvi v idilični vasici Venzolasca smo božajoče žarke naposled le dočakali. Mladič se je z »gradbeno mehanizacijo« zakopal v mivko, Sabina s trnkom v morje, Ickoficko pa v pecljat kozarec.
Ah ne, saj se »hecam«.
Kakorkoli, v lokalnem minimarketu smo se založili s tipičnimi produkti. Medu in olja nismo jemali.
Iz F pa tudi slo Leclerca mi je dobro znan bel hlebček korziškega sira s priročnim imenom Corsica. No, tu pa je Sabinca našla Aston Martina med njihovimi siri. Fior di corsica.
Če sem se še poprej pridušal, da je klasična Corsica vrhunska, bi sedaj lahko rekel, da je tazadnji Mercatorjev pofl »napram« temu siru. Edini minus, ki mu ga lahko pripišem, je njegov vonj, kajti ob vsakokratnem odpiranju hladilnika, se mi je porajala misel, da je nekdo zamenjal vrata hladilnika z Wc-jem. Le vino me je razočaralo. Ne sicer toliko po kvaliteti, ampak predvsem po ceni. Pod dvanajst veveric težko dobiš buteljko domačega, toliko pač nisem hotel odšteti, vendar smo kasneje le našli neko malo bolj ljudsko varianto. Samo vseeno lahko rečem Cabernet iz Čila in Shiraz iz JA sta kapetana prvega reda.
Plaža, ki smo jo kot naslednjo obiskali, se je imenovala Pinarello. Kamper smo parkirali tik ob morju, na sicer prepovedanem »spotu«, a izven sezone je žandarmarija prijazna in čisto nič ne teži.
Kasneje sem kamper prestavil za kake deset metrov v notranjost, in sicer tik ob »na suho navlečeni« plavajoč ponton, tako da smo ga priročno uporabljali kot pravo leseno privat teraso. Čisti tajkuni, jebenti, sedmič.
Po obisku Porto Vecchia smo kosilo kuhali pri jezeru l`Ospedale. Pofočkali smo se na Palombaggii, sicer sem dobil v sezoni nepredstavljiv P petdeset m od obale, ampak se direkt iz kamperja ni videlo na morje in je zmrdano povešena »surla« naše kraljične na zrnu graha tlakovala pot v Bonifacio.
V očarljivem mestecu bo kamperist le stežka parkiral. Mi smo se stisnili tik pod podporni zid v pristanišču, kakor da čakamo trajekt, in mirno prenočili. Že popoldan pa sem kar odkrito metal oči na strme klife, na katerih stoji južni del mesta. Vedel sem, da bom za dobro fotko kurblal kamper že zgodaj zjutraj. In res.
Ko sta naša prežvekovalca še spala, je Ickoficko že parkiral kamper na robu strmih pečin. Veter, ki je konkretno majal kamper, mi ni vlival nekega zaupanja. Ravno nasprotno. A obzorje je bilo veličastno in s stativom v roki sem zapustil varno gnezdo. Pa mi je bilo skoraj takoj žal. Sunki vetra so me premetavali kot neizkušenega »ceradarja« v Podnanosu. Vseeno sem postavil »kanona« in fotkal. Veter me je sabotiral, se čelno zaletaval v stativ, tako da so bili vsi posnetki streseni. Jebenti boga osmič.
Nič, moral sem najti zavetje. Hodil sem tik ob robu pečin, sunki vetra so me večkrat prestavili za kak meter, ob naježeni koži in potokih adrenalina sem preskakoval zidove podrtih utrdb in končno našel neke vrste »eagle`s nest«. Škljoc, škljoc, škljoc sem na polno obremenjeval zaklop vse dokler nisem bil kolikor toliko zadovoljen.
Ves prezebel, a z nasmeškom do ušes, sem se vrnil v kamper, sesul en konkreten Pastis, skuhal etiopsko arabico in krmežljavo Sabinco povabil v dineto na čudovit razgled komaj prebujajočega se mesta.
Zapustili smo »Podnanos« se obrnili za »stoosemdeset« in se šli razvajat v zatok Balistra. Cesta do tja je bila obupna, čez dan pa smo gostili le dva obiskovalca. »Komot« bi ostali, lokacija je bila fantastična, a smo bili sami in proti večeru je bilo rahlo nelagodno. Zaključili smo na že znani lokaciji.
Do odhoda trajekta je bilo še nekaj dni, torej ravno za ogled Cap Corse. Saint Florent nam je nudil zavetišče kar v marini, idilično mestece se je z zametki turističnega vrveža že prebujalo in kar lahko sem si mislil, kako je tukaj v poletni pripeki.
Na sever smo se podali po zahodnem delu obale in preživeli dan na eksotični obali črne plaže Nonza, kjer smo roštiljali in cmokali do poznega večera.
Tudi tu bi z lahkoto preživeli noč in bi tudi jo, če bi bili v paru, a odločila je božja (beri Sabinina) previdnost predvsem ob pogledu na prestreljene obcestne znake.
V marini d`Albu smo na zastonjskem »štelplacu« naleteli na slo kamper. Bil je Alfijo. Takoj sva si segla v roke, Sabina je prinesla kozarec rujnega ter podebatirala o tem in onem. Prespali smo v miru. Onadva sta nadaljevala na jug, saj sta na otok šele prišla, mi pa na sever in nato po fenomenalni panoramski vožnji obrnili nazaj navzdol proti Bastii.
Ker me okoli Bastie kar se tiče spanja ni moglo ničesar pritegniti, smo jo za nočitev še enkrat mahnili čez prelaz v le malo oddaljen Saint florent, kjer smo raztrgali čisto solidno pico pa še mladič si je lahko privoščil tako želeno gusarsko ruto, ki jo je bil prejšnjič »zamudil«.
Vožnja nazaj je bila malce daljša kot tja, čeprav nas je zabavala glasba v živo. Barka se je na dolgih valovih kar lepo gugala in svetilnik Livorna smo dosegli okrog šeste popoldan.
Kaj na koncu reči o Korziki? Hm, po videnem zelo draga, a definitivno vredna ogleda, sicer manjša kot Sarda, mogoče na trenutke bolj pristna, hkrati pa ponuja veliko za vse interese. Le pravi termin si je treba izbrati. Kot že rečeno, še bo treba it tja. O politiki kdaj drugič. 😉
Po trimestnem postu, če štejem po dnevih, je bil skrajni čas za odhod. Jumprčk se je sprva nekaj »puntal« s prižgano lučko za kontrolo motorja in utripajočo spiralo za gretje, a robantil in vlekel je povsem normalno, zato sem ga samo malo bolj na »hardkor gajžlal« v vrhniški klanec, da bi mu »spucal sinuse« pa je bilo nato vse lepo po starem.
Kam dlje se mi ni ljubilo pa resnici na ljubo tudi časa ni bilo veliko, zato sem bolj ali manj naključno izbral Murano. Malo zato, ker tam še nismo bili, malo pa me je mikala Punta Sabbioni, saj je bila ob zadnjem obisku vsa razrita in prekopana. Projekt Mojzes seveda.
V Maranu Lagunare je bil time out. V tej tipični ribiški vasi sem nakupil sipice, polčas pa je sledil malo naprej od izhodišča za »akvabuse« pri Punti Sabbioni. Naval je bil enormen, velika noč pa to …
Sreča, da so vsi oz. večina rinili v Benetke, tako da smo mi izpustili romarsko gnečo. Sicer pa na takšnih atrakcijah ali božjih poteh, kjer se tare ogromno ljudi, zadnje čase ni več varno postopati, saj se mimogrede najde kak »kamikaza-uporabni idiot«, ki ti »komot« za vekomaj ugasne luč.
Karta za »beneško vodno trolo« za dva stane trideset veveric, mladič pa se je spričo let »švercal« na đabest, sicer pa lahko »vodne trole« menjaš po želji. Murano je manj slikovit kot njegov »brat« Burano, a vseeno zanimiv; ni da ni od stekla, cene pa visoke u 3pm. 🙂
Kupili smo evrske spominke za na hladilnik, najbrž »made in PRC«, a dandanes tako to je. Pristen je verjetno samo še domač Cabernet, čeprav sem v Famili po slučaju našel nek promocijski lokalno rdeč nektar, ki je več kot zadovoljil zahtevne brbončice.
Ob čakanju na povratek smo olupili še muransko pico in se po vseh prestopih znašli na izhodišču.
Kamper je dobil svojo lokacijo na pesku, kmalu nato se mu je pridružila še 4×4 kamela iz Sahare.
Zjutraj in celo še čez dan je, navkljub profi opremi, Sabina slabo upravičila svoj sloves predsednika ribiškega društva Črni potok, Ickaficka pa je sabotirala: 1. prodajalka, ki mu je namesto oglja prodala brikete; 2. kartuša plina v »brenerju«, ki je izdihnila še preden se je stisnjen prah utegnil vneti.
Tako smo roštilj prestavili za drugič, mimogrede pobarvali pirhe in se naslednjega dne ob vračanju domov kar med vožnjo po AC nabasali s sendviči ter mami priročno naročili kosilo.
Za dobro vago smo pritresli še nekaj svojih sestavin in delovni torek je bil že skoraj nared, da utiri »lajf« nazaj. Ampak. Prvomajski so »tle-tle«