»Ringlšpilski džuboks« kot uvod v »vibracije« s Pink Floydi ter Chrisom Bottijem na stopnicah Positana.

Letošnje poletje je kakor TGV skozi Šampanjo odbrzelo mimo naju. Povečan obseg dela je prosti čas odmerjal bolj po lekarniško, zato je tistih nekaj prostih vikendov, ki smo jih imeli na voljo, delovalo bolj kot kakšna šok terapija kot pa resen odklop.

Za piko na i pa nama je še pred kratkim »osemtedenski mladič iz Sarde« to jesen kar direkt skočil v prvi razred. Jap, še malo pa mi bo kakšna Sirijka v domu za ostarele menjavala plenico.

Ampak, zaenkrat se še ne damo.

Grad Monseliceja se mi je v mimovozu po AC zmeraj »dopadel«. A venomer sem ga po nemarnem izpuščal. Tokrat pa sem rdeč »pušpin« v  AR mapo zataknil kot prvo »flyby« lokacijo.

Na lepem mirnem parkingu pod srednjeveško trdnjavo sem si obetal miren spanec. A …

Ta lep miren »parkplac«, ki navsezadnje sploh ni tako majhen, so zavzeli »ringlšpil đipsiji«. Ma jebenti, pa prav zdaj, mi je švigalo skozi glavo, ko sem iskal alternativo. Še dobro, da je mladič dremal svojo kitico, drugače bi se mu verjetno ob pogledu na tiste kič lučke kar odpeljalo. Dvakrat sem obkrožil grad, povsod naletel na iztegnjen sredinec, zato sem hočeš nočeš moral izbrati preverjeno lokacijo v Ferrari.

Krog, ki sem si ga obetal v naslednjih desetih dneh, je po obsegu meril več kot »dva jurja« kilometrov in prav zato takšna naglica. Trasa AC nas je vodila globoko na jug, a brez »must have« postankov vseeno ni šlo. Ni treba posebej poudarjati, da so legendarne terme pri Viterbu stalnica. Tokrat pa me je presenetila gneča na P. Preko dvesto kamperjev, ki sem jih naslednjega dne naštel, je delovalo impozantno. Kljub temu so nas skozi rampo »free of charge« prijazno spustili v svoje gnezdo. Podaljšan vikend je tudi v ITA več kot očitno naredil svoje.

img_2857

Po popoldanskem ribjem roštilju, krepko zalitem z letošnjim vrhunskim mladim »kabernejem« (hvala g. Sosolič), smo se znašli v vroči žvepleni vodi in ob vegetiranju so se šele v drugem krogu, v trdi temi, počasi začeli raztapljati problemi zadnjih mesecev. Svež nočni kisik pa je pomagal ohranjati sive celice pri zavesti.

Zgodnje sonce me je po mirni noči že kaj kmalu »izbezalo« iz kamperja. Po opravljeni »pasedžati« sem smuknil v kopalni plašč, pustil oba zaspaneta v postelji ter kraljevsko zasedel »pozzo«.

A zjutraj se po nočnem čiščenju »bazeni« šele natakajo, voda je zato vroča kot satan in da se ne bi kompletno obaril, sem se potegnil na rob bazena. Občutek guganja me je ob spremembi pozicije napeljevalo na misel, da sem pa res prejšnjega dne morebiti z božjim nektarjem le preveč pretiraval. Na hitro sem nato potopil lobanjo pod gladino, se ovil v mehak »kokon« in se odpravil proti parkingu, ki je bil na moje začudenje za to uro kar živahen.

Sabina je deloval zgroženo: »Si čutil potres,« je vprašala.

»Najbrž sem,« sem hitro seštel ena in ena.

Reva je sprva mislila, da ji navsezgodaj nagajam pri spanju z »guncanjem« kamperja, ko pa je ugotovila, da me sploh ni v bližini, pa je na vse »kolope« hitela zategovat ročno zavoro, saj se ji je zdelo da se bo »Đamprčk« odpeljal brez kapitana. Italijani na P so čebljali vsevprek, mi pa smo nato še pozajtrkovali in se potem podali sredozemskem morju in soncu naproti.

img_2859

 

img_2869

Običajno sem pred Civitavecchio zavil proti Grossetu, no tokrat pa smo v iskanju južnega sonca in južnjaške lagodnosti zavili na obalno cesto, ki vodi mimo večnega mesta.

Mojima zvestima dvema bralcema bi samo priporočil, da se v iskanju lepih plaž ne osredotočita na obalo med Civitavecchio in Terracino, kajti prav majhen košček špica plaž se pojavi šele streljaj pred Gaeto.

img_2874

Mesta kot so Anzio, Terracina, Sperlonga so takšni mali biseri pokrajine Lazio, a mi smo se čez noč ugnezdili v Gaeti.

Vedel sem, da tam obstaja »štelplac« in ker se je dan že »prevešal« v večer, še bolj pač zaradi prestavljenih kazalcev na uri, sem kar takoj privihral na lično tlakovano teraso. Iz polmraka je skočil klon Laurencea Martina s kravato (če bralca sledita Baggage Battles na travel channel).

Pozdravil je v nekaj jezikih, povedal, da nočitev stane petnajst veveric, ker pa nama trenutno ne more dati potrdila, spusti tarifo na deset. Sam sem že hotel po liniji najmanjšega odpora privoliti, a se je kot izgleda Sabini gorenjska mentaliteta že dodobra prikradla pod kožo pa tudi vse skupaj je bilo dokaj sumljivo, zato je enostavno rekla, da nimava drobiža.

»Kravatar je nekaj momljal o bifeju, ki se je nahajal tik pod parkingom – zamenjava bankovcev in da naj potem prineseva dogovorjeno.

Meni pa se je mudilo v lov za dobro svetlobo, zato smo prvo obdelali Gaeto, »obšnofali« US obveščevalno bojno barko, poslušali trobento za spust zastave in se nazaj grede vrnili po krajši poti mimo »graničarja«.

Imel sem kakšnih dvajset sosedov, ki pa so vsi razen enega, kakor je izgledalo, »vedrili« v mestu, zato sem nagovoril slednjega, kaj neki za hudiča se tu dogaja. Omenil sem mu tudi »vsiljivca« na vhodu in dobil kar malo pričakovana pojasnila, da »pankrt« pač izkorišča nedelovanje avtomata in kasira zadevo kar v svoj žep. Kakorkoli, zadevo naj ignoriram. In ni treba dvakrat reči, da sem jo. Jeba*ga fant, better luck next time.

Zjutraj sem poiskal kruh in pecivo, fajn domača štacuna s tablo za kredo … bom kasneje dodal še opis družinske picerije, ki je bila res markantna.

Ok. Gremo naprej.

img_2882

Pompei.

Midva sva leta gospodovega 2007 že na hitro šnofala po teh »scavi«, a kot že rečeno, mladič odrašča,  kapaciteto ssd-ja potencirano povečuje iz dneva v dan, tako da se mi je zazdelo, da bo zgodba vulkan-piroklastični tok, »mumije«, etc. zanimiva izkušnja, ki bo pustila svoj pečat.

img_2909

Torej, v Pompejih je treba v kamp. Favoriziran je kamp Zeus in tja smo tudi šli. Za petindvajset veveric je čisto solidna izbira. Pred naskokom na ruševine smo izrezljali še bučo, iz strgane cote naredili še duhca, trop italijanskih otrok pa je skozi večer žical sladkarije in skrival Crocse, ki so počivali pred kamperji. Lovely. (Copyright by Jamie O.)

Kakorkoli, vrnili smo se v zgodovino, zasliševali vodiče, se norčevali iz kitajskih turistov s »selfie sticki« in zaključili ogled v amfiteatru. V hodnikih levo in desno se nahaja prostor, ki spominja na »memorial hall« prav posebnega koncerta (beri snemanja) skupine Pink Floyd, ki se je dogajal teoretično brez občinstva. Na stenah memoari, citati, kultne fotke, v ozadju pa izjave, glasba, komentarji.

img_2906

Končali smo v Salernu. V kampu. Spet.

Ne da bi ga potrebovali, ampak …

Amalfijska je j*ba. Dobesedno. »Činkve tere« je »walk in the park«. Na italijanskih caravaning forumih sem zasledil pričevanja, da v sezoni tam teoretično ne moreš parkirati niti skuterja.

img_2913

Jebenti. Ok, bil je že november, temperatura se je sukala okrog 20-22 stopinj, pa sem si mislil, da kakšen rent-a-maxi skuter bi pa bilo doživetje. Resda smo trije in zaskrbljena moderna starša, en ali pa dva, me komot prijavita na socialno, ampak fanta moja, »get real«, od Rima proti jugu je z EU konec. In Juncker tam lahko »glumi« samo junca. »Pa pustmo raje stat«.

img_2954

Vseeno, ni bil skuter, ampak samo zaradi slabega vremena in Sabininega skepticizma. Za le 8 veveric več sem »zrental« Peugeota 1007. »Drvaaa« da ni večjih. Đamprčk je Space Shuttle zanj. Samo je pa prišel prav. To vsekakor moram priznati.

Amalfijske ni veliko. Cca 40km. Še najbolj fascinira Positano. Prisežem, da mi je med pohajkovanjem po drobnih ulicah v ozadju piskala trobenta, ki jo je v rokah pestoval Chris Botti. Mi pa smo poleg še ostalih klišejskih destinacij, ki so vsem znane, obdelali še nekaj posebnega. Itak.

img_2934

 

img_2973

 

img_2968

 

img_2957

 

img_2977

Neka italijanska kulinarično nadarjena kamperaška forumašica je nesebično delila izkušnjo o vrhunski »mocareli di bufala«. Pričevanje, da v vsej karieri pohajkovanja po ITA še ni okusila boljše kot »nad« (bralca pazljivo berita nad) amalfijsko, je Ickoficku pognalo cabernet po žilah.

img_3012

 

img_2996

Tole je bilo treba nujno poiskat. Plezali smo na »Vršič«. V prvo neuspešno. Sabina je šla v izvidnico. Štacuna kot je ni v SLO.

Imajo Bufalo, ampak je ne dajo. Prodajalka je videla, da smo turisti. Mogoče je hranila za koga, mogoče res ni imela. Bila je skoraj osorna.

Ampak se nismo dali.

V drugo gre v žerjavico po kostanj (mocarelo) Ickoficko osebno. Podobna štacuna, v kateri se gizdalinijo trije »karabinjerji«. (Armani Style).

Pred mano v »delikatesi« je bil en »ata«,  dečva mu je delala sendvič. Ampak ne kakršenkoli. Za moje pojme »Royal«.

Mini štručka »campania«, pršut, olive, pelati, dvakrat po centimeter mocarele in še nekaj sem pozabil, a vseeno … mmmmmmm!

Ok, da ne dolgovezim dalje. Bufale žal ni bilo. Zakaj, lahko le špekuliram, ampak (ne me držat za besedo) nekje v glavi se mi je zazdelo, da je prodajalka čebljala nekaj o koncu sezone, molža, bivol …

A sem vseeno dobil izplen. Sicer ne bufalo, ampak »ordinary« tipično. Baaaam. Prva liga. Dvakrat po skoraj kilo. Vzel sem še testenine iz Gragnana (pazita, ne Gargana), ki so bile podobne narezanim kalamarom in tipične amalfijsko-napolitanske pelate. Bomo sprobali in poročam.

img_3018

 

img_3026

 

img_3022

A kulinarike še ni bilo konec. Ahhh kje pa.

Italija. Pizza. Romana, Napoletana.

Na jugu so siromaki. Ampak so »navihano-prefrigani-iznajdljivci«. In to spoštujem.

Prav zato prej obljubljen opis picerije.

Po koncu plezanja in oddaljevanja od skomercializiranih sredozemskih vasic smo skočili čez prelaz. Naleteli smo na picerijo, iz katere je s hrbtom nazaj skozi vrata rinil domačin. Seveda s »štosem« kartonov v naročju.

To je indic. Takšno priložnost le redko izpustim. In točno tja smo se vrnili po trudu za izplenjen »sir«.

Prizor kot iz filma EU produkcije.

Zunaj gostilne je bila kratka terasa, ki je gledala direkt na cesto in bila od nje ločena z ograjo. Zgledno urejena vhodna vrata, ki so bila deležna obnove so me spustila v drug svet.

V prostoru vsa familija. Ata je imel kakšnih 57 kg, živahnih velikih oči, sivih kratko pristriženih las, hlače iz kompleta obleke, ki že dolgo niso videle likalnika, a medli rob na hlačnici je še kar vztrajal. Za pečjo je bila gospa srednjih let s konkretno zasvinjanim »firtahom«, za »kaso« sine z naramnicami, zatopljen v časopis. Ošvrknil sem »kuhinjo«, kjer je nona mesila testo. »Snaha« je budno asistirala. Vnuki so radoživo čebljali in grizljali kose zapečene skorje.

Obisk poštarja je že tako radožive otroke katapultiral k njegovi torbi, ata pa mu je medtem že polnil kozarec na šanku. Odklop.

Oprezal sem, kje so kamere, režiser, kdo je glavni akter, kdo statist… Nikoli ponovljivo.

Dan se je poslavljal, mi smo se tudi poslovili od malega »levčka« in po mirni noči smo bili pripravljeni prečiti Apenine. Izbral sem AC iz Neaplja proti Bariju, pred Foggio skrenil levo in spravil ovčice v posteljo v samem srcu Termolija.

img_2938

 

img_3031

Dva dni nam je še manjkalo do prihoda domov, enega smo izkoristili za celodnevni obisk plaže Numana, drnjohali smo v simpatični Gradari in se potem skozi tajfun prebili na domač parking.

img_3047

 

img_3076

 

img_3097

Ickoficko&mocarela

Advertisements

8 thoughts on “»Ringlšpilski džuboks« kot uvod v »vibracije« s Pink Floydi ter Chrisom Bottijem na stopnicah Positana.

  1. Pišuka a ste res 2x prespal v kampu – presenečate
    A mi poveš za Amalfitano – res ne pustijo kamperjev nanjo??? ali je to samo v sezoni
    Itak pa vse skupaj prva liga – kot smo pri vas navajeni

    • Lej, eskimi bi rekli
      “Kad se mora nije teško” 🙂
      Drugače pa: Amalfijska je res u ku*cu s placom. Tud če te izven sezone pustijo oz se “prešuljaš”, (policije nisem videl, redarje z walkie talkie pa), bi se tam čez lahko le peljal do Salerna. Ker P praktično ni. No je en v marini v Amalfiju samo je 5€/h tako da…kamperja nisem videl niti enega.
      Vsi se parkirajo ob cesti pa še to me je (celo v tem času) opozorila hostesa v rent a car naj bom previden kje puščam avto ker bom drugače dobil kaj mastno kazen. Pustiti sem moral celo 800€ kavcije.
      Zmaga recimo Štrok ki ima skuter s seboj.Samo dvomim da bi s tistim brenceljnom spletzal po mocarelo :)))

  2. “Zmaga recimo Štrok ki ima skuter s seboj.”
    Tale komentar se mi dopade :)))
    Drugače je pa ta rdeča šminka od brenclja podlegla mojim prstom in orodju tako, da ni več brencelj, je zdaj sršen. 🙂
    Icko a ti slučajno brskaš po mojih planih na kompjuterju?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: