-
»There is no free lunch« je čedalje pogosteje uporabljena fraza. Ker pa izjeme potrjujejo pravila, za kar se je Sabina potrudila in nama je ta »free lunch« res »zrihtala«.
Namestila sva se tik ob solinarskem muzeju, kamor te mimogrede usmerijo kažipoti. Sprva sva bila sama, nato pa se nama je pridružil še en kamper in pa družina z otroki, ki je kar ob robu »bazena« pogrnila pregrinjalo in se odločila piknikirati.
Kakorkoli, ko sem se zvečer vračal iz »fotošutinga« je Sabina lovila ribe.
Še preden sem se vrnil (medtem sem obnavljal pedagoške prijeme, da bi raztolmačil prebrano) me je Sabina čakala že s tretjo ribo.
»Špijonsko« sem »odglumil« krog okoli kamperja in preveril reakcije navzočih. Vsi so bili zatopljeni v svoje »delo«.
Trapani je pristaniško mesto, katerega ogled priporočam.
Od nekje se je pripeljala »polizia muncipale« in skušala ustvariti nek vtis reda pri prerivajoči se koloni. Po nekaj izmenjanih besed z udeleženci so zamisel opustili in se od daleč le nasmihali nastali situaciji.
San Vito lo Capo bi lahko opisal kot kamperaški raj.
Midva, ki sva že zgodaj popoldne zapustila Trapani, sva parkirala pri enem izmed zalivčkov, s cedečimi slinami pa sva se že lotila čiščenja orad, ki so sklenile svoje poslanstvo na žaru.
Zato sva si izbrala Portichello.
Ribiči so prav tako pretkani in se znajo pogajati, venomer pa so skrbeli za svež videz ulova s stalnim splakovanjem vsebine stojnic z morsko vodo. Če seveda paletam, plastičnim gajbam in škatlam iz stiropora lahko rečemo stojnice.
Kot naročeno pa se je zvečer pripravljala zabava. Neke vrste ribiški piknik v kombinaciji s prodajalci kiča »ringlšpila« in drugih »svobodnih umetnikov«.
Zato sva preventivno dislocirala kamper malo ven iz centra mesta in naletela na prav zanimiv kamperaški trio.
Na vprašanje, od kje denar za take podvige in konec koncev tudi za nabavo kamperja (150 000€ + oprema), sta odgovorila, da sta prodala »pojerbano vilo« v centru Dunaja, obdržala le majhno stanovanje nekje na obrobju, kamor se vračata za par mesecev na leto, preostali čas pa zabijata na potovanjih.
S parkiranjem v Cefaluju je namreč križ. Bralca sicer lahko uporabita plačljiv »štelplac«, ki je v mestu, nama pa kot že rečeno ta možnost ne diši.
Kakorkoli, »kapitana« sta se soočila s problemom, ki ga vsi dobro poznamo.
V planu je bil ogled Cefaluja še isti dan, vendar ga nisva zmogla.
Spomini na naslednji dan (no vsaj do poldneva) niso nič kaj lepi. Vedela sva, da se bližava zaključku »klobase« po otoku.
Žal mi je za Malto, Tržnico v Palermu, Stromboli in še kaj bi se našlo, hvaležen pa za veliko ostalega. Ampak kot že rečeno, ponovno se vidimo nekoč v maju…
Na glavnem trgu se je dogajala poroka z odličnim vzdušjem. Svatov je bilo ogromno, firbcev tudi, vročih italijanskih družic pa je kar mrgolelo
Za zvečer je pa bil napovedan instrumentalni koncert lokalne skupine, ki se je specializirala za glasbo filmske klasike.
Ostroga na italijanskem škornju, imenovana Gargano, je nacionalni park. Obala je podobna hrvaški, le da je morje manj čisto. Ogromno je kampov, vse visoko turistično, možnost lepe divje lokacije je zelo omejena ali jo sploh ni.
»A little,« sem mu odvrnil.
Njegova življenjska zgodba se mi je zdela nadvse zanimiva, zato jo bom tudi tu zapisal.
Pomahala sva mu in krenila proti severu.
V svežem jutru so se na obzorju že kazali obrisi Alp in miselni preskok na preživet mesec je pri srcu vzbudil tople občutke.
-
Po več kot mesec dni dolgem pohajkovanju po Franciji leta 2006 sem dobil iz vrhovnega poveljstva (admiral flote Sabina) namig, da je bilo sicer vse lepo, krasno, oh in sploh fajn a zavoljo pogostih premikanj vendarle malo naporno. (naredila sva približno 7000 km)
»Kaj ko bi preizkusila kakšno ležerno varianto, tako na easy, plaža, kopanje, vztrajanje po več dni na odročnih obalah…«
»Hm« sem si mislil… »SICILIJA?«
Odziv iz general štaba je bil pozitiven.Idej za destinacije sem vesel, tu so seveda razlogi, ki so predvsem praktični in en izmed je tudi ta, da mi vsaj ne bo treba prevzeti odgovornosti, za morebitne nečimrnosti »pa saj si rekel, da bo tako in tako«.
OK. Cilji so bili torej jasni.
Treba je bilo le pripraviti plan, naštudirati prednosti, izključiti slabosti in po nekajmesečnem »internetanju« sva bila pripravljena za »črnogorske« počitnice.Severno Italijo in Toskano sva poznala, kalabrijski jug in Sicilija, pa sta mi po predelani literaturi postajala kar simpatična.
Dolžine italijanskega škornja z visoko peto, se ne bi sramovala nobena »prijateljica noči« in tudi midva sva vedela da bo za prečenje potrebno etapno tekmovanje.
Ker sva »zaštartala« že zjutraj je bil za prvi konec etape namenjen San Giovanni d asso.
Do njega sva se prebila preko Angharija in Lucignana.
Vmesna postojanka pa je bil obvezen »šoping« v ogromnih diskontih tik za Benetkami, basanje zalog v kamper, ter seveda prav patološko ustavljanje ob vsaki spremembi zornega kota čez magično Toskano.Tu sva se potepala že med prvomajskimi, pokrajina pa je bila v tem času prav fantastično drugačna.
Večerna svetloba je v že tako pravljično pokrajino vtkala še nek mističen pridih in z »gasilsko cevjo« namesto slamice sva srkala nektar, ki bo kot kakšen antioksidant blagodejno vplival memorijo »sivo« sivih celic na jesen življenja.Toskanski griči I
Toskanski griči II
Svežino jutra sva po prespani noči malo zamudila in neusmiljena pripeka je sprožila varnostni mehanizem v glavi: »čim prej bo treba k morju«.
Večnega mesta sva se ognila v velikem loku, in upala, da se bova lahko čim prej pognala v valove.Obala pred Rimom ni tako enostavna za parkiranje kamperja (bralca naj le opomnim, da dobro prečešeta google earth) in kolikor toliko normalen prostor na plaži sva našla šele pri mestu Latina, kjer sva se odločila, da bo to tudi najino prenočišče.
Opazovala sva slovo sonca, ribiče ter zadnje zaljubljene obalne pohajkovalce in srebala dobro ohlajeno vino s poreklom iz drugega konca sveta.Latina
Neapelj.
Z neko distanco do velikih mest sva se približevala Neaplju. Le ob »skozihodu« si ga bova zapomnila po ogromnih količinah smeti, najslabše tlakovani obalni cesti kar sem jih videl in vsiljivih uličnih prodajalcih.Kakorkoli, na tej lokaciji niti nisva imela namena odkrivanja tople vode, zato je bil obisk Pompejev logičen.
V miru sva skuhala kosilo, in se proti večeru podala na ogled mumij. Na klišejski turistični točki sva se ob arheološki neizobraženosti le »pofočkala«.
No zadeva je impresivna ter seveda vredna ogleda, vendar v skladu z ukazi generalštaba, je bila Vila san Giovanni prioriteta in juriš na trajekt je bil zapovedan.
Dilema v kateri smeri se lotiti Sicilije je ostajala do vkrcanja na trajekt. V računalniku je seveda obstajal lepo porisan zemljevid ki je kazal smer kontra urinemu kazalcu.
Ob sami invaziji pa se mi je nekako zazdelo, da morda pa bi le šla v smeri ure. Napaka.Prvo kar sem moral prilagoditi je bilo zamenjati startno in ciljno točko v Avtoroute. Iz še danes meni neznanega razloga, se softver nekako s tem ni strinjal in navkljub ponovni instalaciji programa je bil potek trase »zapečen«.
Zadevo sem ignoriral. Napaka II.
Bedasti »kompjutr« me je nato logično ves nadaljnji mesec pošiljal v vse enosmerne kar jih na Siciliji obstaja »kontra«, tako da sem moral vseskozi iskat alternativne ulice za vožnjo skozi mesta.Napako III. sva odkrila ko sva se hotela za vsako ceno približati obali. Namreč od Messine proti Catanii se vije proga tik ob morju. Cesta jim je bila seveda nasprotno kot meni, pač v drugem planu. Z višine cestišča sva le nemočno opazovala kristalno modro morje in vročina mi je začela že počasi najedati.
Odrešitev pa se je le pokazala pri Santi Teresi di riva kjer sva ob ustju skoraj presušene reke našla svoj prostor pod soncem.
Sainta Teresa di riva
Kako fantastično sveža voda je bila tu, sva spoznala šele, ko sva se »namakala« po ostalih plažah Sicilije. Namreč morje je tu štelo približno 23 čudovitih stopinj, drugje pa po moji oceni nekje okrog 27 ali več.
Kot sem že omenil je bil po mojem mnenju razlog za takšno temperaturo izliv reke, ki jo je verjetno več teklo pod presušeno strugo kot pa po njej.
Skratka zadnja »prava« osvežitev na poti, da sploh ne omenjam vročinskega vala, ki sva ga dohitela ob vračanju proti domu.
A o tem bralcema razložim kasneje.
Torej sidro je bilo odvrženo daleč stran in kot pravijo Zmelkoow z možgani na off sva »pihala oblake, lomila korake…«.
Plažopis (seveda v kolikor bralca nimata kopice otrok) ni ravno zanimiv za opisovanje zato mi ne zamerita če bom dele o lenarjenju na plažah malo preskočil.
Taormina je bilo prvo postajališče kamor sva se »privlekla«.
Na parkirišču v ostrem ovinku pred samim mestom, sva si ob čudovitem razgledu na mali otoček skuhala kosilo in mirno prebavljala.
Oglede sva praviloma vršila zvečer ali zjutraj, saj sem se čez dan zaradi neznosne vročine, spričo moje lenobe, razen v vodo, le težko kam spravil.Castiglione di Sicilia je bila vas malce umaknjena proti notranjosti, ki sva jo izbrala za nočno postojanko. Izbira seveda ni bila naključna, saj so se Sabini ob omembi Etne, vedno zasvetile oči.
TaorminaMed potjo sva naletela še na čudovito sotesko skozi katero si je rečica sklesala zavito izumetničen kanjon. Nadaljevala sva s plezanjem na Castiglione , v daljavi pa je se je že, kakor iz velikanske havanke vil dim z vrha največje »gore« na Siciliji.
Castiglione je tipična sicilijanska vasica z osrednjim trgom na katerem so se proti večeru družili precej živahni prebivalci.
Parkirala sva v senci nad obzidjem z lepim razgledom na sosednjo vas Francavilla in se odpravila na potep. Pred gostilno je bilo polno kvartopircev kakor tudi obstranskih opazovalcev. Prisotna turista sva bila najbrž samo midva. Vrvež je bil sproščujoč, življenjski slog domorodcev pa meni pisan na kožo in posnemanja vreden.
Castiglione di SiciliaPonoči pa se nama je zgodil mali pripetljaj, ki je rahlo skazil idilo. Zdolgočasena in nadebudno nagajiva mladina se je med spanjem lotila »guncanja« kamperja. V kolikor bi lepo ujeli ritem naju sploh ne bi motilo a kljub temu sem jih poizkusil ignorirati.
Razumljivo je da niso odnehali, sam pa sem medtem pripravil najbolj sočne balkanske kletvice, skoraj spil en rumenjak za boljši glas, zgrabil jekleno podporno nogo od mize in kakor neandertalec sunkovito prirjovel iz kamperja. Mladež se je med smehom in vpitjem razbežala midva pa sva tako imela mir do jutra.
EtnaAbstrakt z »lune«
Kamnita reka
Etno sva osvojila na čisto turistični način. Terenski off road avtobusi narejeni na osnovi Mercedes unimoga vsak dan vozijo trume turistov na pobočja. Obisk bralcema toplo priporočam, sploh v kolikor še nista bila na luni, kajti občutek sem imel, da se bo zdaj, zdaj izza pobočja z lunarnim modulom pripeljal Neil Armstrong & co.
V izogib večjim mestom sva izpustila Catanio ter se nastanila na samem rtu pri svetilniku v Augusti.
Sabina se je bolj ali manj uspešno posvečala ribolovu, sam pa sem se posvečal analizi zemljevida v obliki iskanja sanjskih plaž.
Rt Auguste
(05:44) Rana ura slovenskih fantov grob
Ideja s katero sva se poigravala je bila obisk Malte.
Glede na to da je jug Sicilije izvrstna lokacija za obisk tega otoka s hidro gliserjem, so se meni, ki me štirje Petri Klepci skupaj z Martinom Krpanom ne spravijo na avion, sline kar cedile.
V Pozzallu se da kupiti karte, ki pa se nama niso zdele ravno poceni.
Za končno odločitev pa je odtehtalo dejstvo, da bi morala na Siciliji pustiti kamper, ter prenočiti na otoku.Ker je denar pač sveta vladar sva se odločila, da bova Malto pustila raje za drugič.
Za mestom Pozzallo bosta bralca, ki se bosta odločila za obisk Sicilije, naletela na zelo lep mivkast zaliv. Midva sva tu čofotala kar tri dni.
Le drugi dan naju je presenetilo na tisoče rozastih meduz, ki jih je valovanje naplavljalo na plažo.
Po glavah se nama je že sprehajala misel o »teleportiranju« na kakšno drugo obalo, a glej čudo, naslednjega jutra ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih sluzastih aktivnostih.Pomirjena ob ugotovitvi sva zvečer sva obiskala mesto, ki je gostilo različne glasbenike in koncerti so se odvijali skozi cel vikend.
Tik ob glavnem trgu sva našla pizzerio asporto in si kar za šankom privoščila italijansko specialiteto z različnimi siri, kakopak ni manjkala prvoklasna mozzarella di buffala, ki je okus pizze ponesla v prava kulinarična nebesa.
Koncert, ki se je med tem odvijal je bil pika na i, prav tako pa nama je miren spanec zaokrožil podobo čudovitega dne.
meduze pri PozzalluPeščeni “Ratrag”
Zabava na višku
V kolikor bosta moja bralca kolovratila po Siciliji, obstaja kar nekaj lokacij ki so »must visit« in tudi midva jih nisva imela namena izpustiti. Seveda to včasih pomeni oddaljevanje od obale, a vendar bosta na koncu ugotovila da se izplača.
Moteča je le vročina ki je v poletnih mesecih skoraj nevzdržna zato bom kar takoj povzel sklepno misel, ki sem jo sicer hranil za konec. Na Sicilijo se bom še vrnil, ampak to bo definitivno v mesecu maju.
Odmik od obale je pomenil romanje čez mesta Ragusa, Caltagirone, Piazza Armerina, Agrigento, tako da sva se na koncu spet lahko zasidrala ob obali malo pred Sciacco.
Mesta imajo seveda svoje značilnosti, keramika, mozaiki, rimski templji, čudovite cerkve, od sonca in požarov ožgana notranjost Sicilije, pa je en sam nasad oljk, vinogradov in neskončnih polj pšenice.
CaltagironePresušena pašaObala pred Sciacco
Ko sem že omenil požare se mi zdi najbolj zanimivo to, da so za večino njih krivi kar domačini sami.
Namreč ko požanjejo pšenico, s plugom preorjejo krog okoli njive in zažgejo slamo, ki je ostala na polju.Vsakomur je lahko jasno, da »tampon cona« v širini enega pluga le ob majčkeni pomoči vetra ne zadrži širjenja ognja, tako da so požari dokaj pogosti.
Midva sva v mesecu dni naletela na vsaj pet aktivnih, da o pogašenih ne izgubljam besed. Skratka več kot čudno.Ob obisku doline Agrigenta, naravnega parka z mini glinenimi vulkani Maccalube in templja Marinelle, seveda nisva ostala ravnodušna, vseeno pa naju je vleklo nazaj k morju.
Po zemljevidu sodeč sva »predelala« že več kot polovično traso Sicilije, in družno ugotovila, da je bila odločitev za to destinacijo povsem pravilna.
Na nadaljni poti sva se nadejala novih lepot in prigod, saj so naju čakale Marsalske soline, capo San Vito, Cefalu, ter konec koncev Kalabrija in pa seveda Gargano, ki obetajo drugi del potopisa.
Icko.
Obala pred SciaccoMarinella