-
Ko sem pred časom Štroku prijavil, da imam neko neumno idejo preživet »main vacation« na Češkem, me je samo debelo pogledal.
Zakaj pa neumno? Je bil njegov odgovor in skoraj oštevajoč pogled izpod čela.
No, pa smo bili zmenjeni. Seveda ne vsi. Sabina »kakor« brez morja ne zdrži in je vseskozi vihala nos, lektorica se je z enoletnim mladičem pač vdala v usodo, sotrpinu pa je vedno vseeno. Samo bajke in pripovedke o brhkih Čehinjah in fantaaaastičnem pivu so ga vlekle na mojo stran.
»Well«, še o poslednjem Mohikancu kar takoj na začetku! Ne bo ravno Mohikanec, temveč poslednji blog.
Odločitev je padla čez noč in upam, da ne bom preveč razočaral moja dva bralca, tudi razlogov za to moje početje ni kaj prida pametnih, dvanajst let je okrog, tako da… »šta je, tu je«, bi rekli Eskimi.
Let’s just all enjoy in the last one.
Češko sem imel pripravljeno že marca ali aprila 2016.
Ker bralca sledita mojim zapisom, dobro vesta, da je bilo leto 2016 suhoparno kar se tiče poletnega potepanja. Češka je tako »silom prilike« padla eno leto kasneje.
Še vedno ok.
Lektorica je tik pred zdajci prestavila termin dopusta za en teden, tako da smo štartali sami. Ker jim nismo hoteli pobegniti predaleč, smo teden dni malo »bluzili« pri severnih sosedih. Avstrija mi ni posebno pri srcu, a pošteno povedano sem se jih v sedmih dneh kar malo privadil in vsak s svojim »kviskom« iz lastnega »čoška« bomo upam nekako shajali tudi v bodoče.
Jezera.
Njega dni je krožila mantra, da Avstrijci s svojo turistično ponudbo jezer in hribov zaslužijo več kot cela Juga z Jadranom vred. V nasprotju s kakim jugo-nostalgikom, ki vehementno potoči solzo ob pogledu na zmahano adriino prikolo nekje pod borovci v bližini Malega Lošinja, se mi zdi, da bi bila ta zgodba lahko kar pristna. Sicer pa, kolikor ljudi, toliko resnic, »knede«. 😉
Prvo smo napadli Afritzer see. Kopališče s prenočiščem t.j. parkingom za šest veveric na familijo. Kaj bi še lepšega. Ooooo bi.
Da naš parking ni bil na razgledni točki, da pač tukaj že ne bomo sami, da imamo še čas se kam peljat,… » junejmit«. Pripombe so mi kamper prestavile na Turrachershohe.
Lepo, pozimi ob obilici snega mora biti pa božansko.
Iz Ježče cez cesto u Štožce po rožce … Iz Turracha preko Obertauerna v Obertraun pod dvatisočake.
Točneje V Hallstatt. V kamp, ki je ob mojem posredovanju postal štelplac brez elektrike. Nato pa z gondolo v območje ledene gore, potem na pet prstno teraso, za pojedino pa še v žrelo morskega psa. Par ur sprehoda, visokogorsko pivo iz smučarske »kantine« in luksuz z obloženimi kajzericami iz folije. »Jebatga« fanta, na Bled pač s sendviči ne smemo. 😉
No kasneje sem po dveh letih spet menjal kuhinjsko pipo, ponjo sem odromal k Bergerju v Salzburg, za nameček pa smo se potem še dva dni namakali in veslali po Wolfgangsee. Šestintrideset stopinjski dan smo preživeli tik ob reki Alm. Kamper sem stlačil v stoprocentno senco, tako da smo zvečer ob hladu, ki je preveval iz mrzle struge, že navlekli dolge rokave. Avstrija je v vročinskem valu čista terna.
»Teden dni dopusta hitro mine, socialna pa kaj več ne da.« … Ošvrknili smo Linz se obotavljali ob neki mlaki na skrajnem severu Avstrije ter se odločili počakati drugi del konvoja že v Rožemberku.
Kamp pod starim gradom je bil kot naročen. Cena prvoklasna, lokacija izvrstna, in sicer prva vrsta ob Vltavi, ki se je kasneje izkazala za malo manj izvrstno.
A o tem malo kasneje. No, med drugim je bil tudi petek. Sicer ne vem koliko posamezen dan v tednu vpliva na dogajanje, pa vendar.
Fanta moja, odklop. V »mimoneveslanju« so Čehi pluli povsem po svoje in z vsemi rekviziti kar jih je na voljo. Kaj takšnega nisem pričakoval, niti videl še nikoli. Ok, največ je rentanih kanujev, kajakov, raft čolnov, a ne manjkajo tudi povsem odštekane variante.
Turbo maximus, napihljivi labodi, račke, krokodili, blazine, … za kanuji vlečejo vse mogoče, od napihljivo raztegnjenih Ančk iz »sexšopa«, do plastenk s pijačo, običajno mimo priplava kakšen crocs, japonka ali klobuk. Na plovilih pa mlado in staro, prepojeno z alkoholom do »daske«. Ma ne, »dasko« stran in še naprej.
Ahoj, ahoj … odmeva po dolini tudi, ko med krohotom spravljajo nasedli raft iz štrlečega balvana.
Res, Čehi so žurantje na polno.
Ko se je dan začel prevešati v večer, so kakor gobe po dežju okrog naše mize začeli rasti igluji, saj se je dobršen del »rekoplovcev« odločil noč preživeti v kampu. Neki alkoholiziran najstnik je hotel zasesti kar naš stol, zato je Sabina sprožila alarm prve stopnje in sledil je premik v senčko velikega drevesa v malo bolj oddaljenem delu kampa, kjer pa je bilo začuda tudi ponoči dokaj mirno. In to navkljub festivalu gradov »Česke-hrady«, ki se je dogajal ravno tisti vikend v Rožemberku.
V soboto smo pričakovali drugi del posadke. Recipročno sem na Sabininem korejcu vtipkal »my location« in koordinate poslal lektorici, ki jih je vnesla v AR in falila kamp. FALILA KAMP? Jep.
Očitno ima Google drugače zabeležen planet kot B. Gates. Koordinate iz AR so pomagale in snidenje ob topli Vltavi je bilo prisrčno.
Češki Krumlov. Češka in kulinarika. Štrokovi, Lipicerji pa še kdo so me na to neumorno opozarjali. Bralca dobro vesta, da je moj »tošl« križanec med Gorenjcem in Škotom in da iskanje kulinaričnih užitkov po restavracijah ni ravno Ickofickova posebnost. Vendar fanta, to je ja Češka. In Čehi se s kronami ter ideologijo niso tako zaj*bali kot mi s tolarjem & co pa so zategadelj z zmerno inflacijo, ki kroti JS&co, nizko porabo, konkurenčnejši ter živijo bolj na realnih tleh kot mi. In dejansko v veliki večini niso več takšni »čehi«, ki smo jih njega dni na Jadranu gledali zviška ter se smejali njihovim sandalom obutim čez nogavice.
Skratka, hočem reči standard jim je krepko zrasel, le cene so ostale prijetne, restavracije pa so klasa zase in kar se mene tiče »d best of Czech«.
Google, Trip Advisor ali Lonely planet so tu le še pika na i, zvezdice, ki jih podeljujejo obiskovalci gurmanskih hramov, pa kakor neka mlečna cesta, ki vodi proti severnici.
Ocena 4 in navzgor nikdar ne razočara, končni zneski pa navkljub rahlemu »preseravanju« nikoli niso presegli petdeset veveric za pet oseb. Staropramen v hipermarketu stane, reci in piši, le 0,44€.
Lipno.
Z jezom ukročena Vltava, da pač ne dela štale po strugi navzdol. Turistično rekreacijska meka. Ob Lipnem je več plaže kot jo ima Slo od poginulih školjk pa do savudrijske vale, da ostalih aktivnosti ne omenjam. Spet smo zasedli kamp, ker so pač poceni in priročni. Pohodniško smo obiskali oblegano razgledno točko, mulc in Sabina pa sta preizkusila še downhill s tirnimi sanmi. Kolesarskih stez je na pretek, zelo fit čehi(nje) pa »šopajo« okrog z vsemi možnimi rekviziti.
Nadaljevali smo po reki navzgor, jo pičili čez nacionalni park Šumava, v čudovitem gozdu nabrali nekaj lisičk, prespali v kampu Hajovna in jo zaradi dežja pičili kar direkt v Plzen.
Le tu pa je Ickoficko prišel na svoj račun. Trip advisor nas je vodil v pub Comix, a ker nismo imeli rezervacije , čakati pa bi morali do sedme zvečer, smo izbrali (sama mati modrosti nam je podturila rezervacijo) pivnico Parkan. »Yeeeeeeehaw«.
Kilska svinjska krača v vrhunski pivski omaki, pečena tako, da se je osrednja kost ob rahlem dotiku kar sama izluščila iz »žmohtne« mesene sredice. Okus mehkega sočnega mesa s kožico je jedca na klopi kar malo privzdignilo, priloženo rahlo pikantno zelje, svež nariban hren, feferon in pa gorčična omaka pa sta ga katapultirali v gurmanski paradiž. Pinti točenega črnega Pilsner Urquell-a pa so le potrjevali, da zaman iščemo neka imaginarna nebesa, temveč da imamo pravi raj že na naši ljubi zemljici.
Tudi drugi jedci so mljaskali po različnih menijih in z vsakim grižljajem šokirali svoje brbončice.
Za tisti dan je bilo dovolj, ampak Ickoficko je le dan kasneje z royal flushom premagal par z dvema damama, ki sta za tolažilno nagrado dobili pravo pivsko kopel.
Beer spa v hotelu Purkmistr mi je priporočil »Tišlar Jaka«, ki večkrat med malico »štorija« v moji delavnici.
Sicer kot prava pivopivca bi mogla v kad midva s sotrpinom, a sva raje pazila na otroka in psa. (Nooot.)
Ampak, ker je lektorica ravno praznovala, je bilo kot je pač bilo. Mogoče je bilo tako boljše, kajti naju s sotrpinom sigurno ne bi spravili od tam, ker bi se ob free pivu, ki bi si ga točila iz lastne pipe, medtem ko bi ležala v leseni banji, napolnjeni z vročim hmeljevim sladom, preprosto utopila.
Prihod v Prago je bil dokaj komičen. Ker smo imeli lep namen, da bomo cel krog po Češki naredili izven AC povezav, se za nakup vinjete kakopak nisem odločil. A glej ga zlomka, AR je že v letih, Čehi pa so se tako kot mi prav neumno odločili, da novozgrajene AC usmerijo kar po trasah glavnih cest. Tako smo se v Prago pripeljali v prekršku. Jebatga.
Za tri dni smo se vkopali na »otoku«. Nato smo naštudirali javni prevoz in pregledali Prago v dveh etapah. Glede na to, da nisem ravno ljubitelj velemest sem se v Pragi kar dobro počutil, motila me je le gneča, a to je bilo pričakovano in pa v glavnem Kitajci s selfie sticki.
»Anoying da crkneš.« Pa je*ao vas, ter Fejstbk, Linkedin pa še Instagram povrhu sam »Ilija Kapara« osebno. Sem skoraj že hotel delati portrete najbolj bedastih osebkov, ki so skakali predme že od Hallstadta naprej, a sem se v zadnjem trenutku premislil. Zmagala bi verjetno konkretno ožuljena umetna bjonda v visokih petkah malo pod Hoher Krippensteinom. Skratka obup.
Aja, pa še poplava »vietnamskih« štacun s kičem. Pristnih stvari skoraj ne najdeš, razen pera in hrane (»urajmali« smo špica golaž v kruhu), ostalo pa »čip šit na kubik«, komercializacija u nulo. Eh. Pojdimo raje naprej v Telč. No vmes smo pavzirali še v enem kampu skoraj v divjini, in sicer pri vodnem zajetju Orlik. Vltava prav diši po svežem in kopanje je prijalo.
Ja Telč. Center je res nekaj posebnega, tako da ni zastonj pod Unescovo zaščito. Prespali smo na parkirišču tik ob centru, z mladičem sva se povzpela še na klavstrofobičen zvonik in zasanjan pogled proti jugu mi je že naznanjal skorajšnji povratek na domača tla. Prečili smo Avstrijo, predčasno obiskali tri sedmice, jim obljubili še eno snidenje v oktobru ter po treh tednih parkirali doma.
Po hiper-razvijajoči se Češki bomo vsekakor še vandrali, (greh bi bil če ne bi) mogoče v navezi s še kako netipično destinacijo, saj je bila to, če se drugače izrazim le »štih proba«. Vem, da turistične strani ponujajo še mnogo več, a vseeno, kulinarične izkušnje so bile fenomenalne, pokrajina zanimiva, ljudje prijazni, varnost visoka, tako da so v praksi vsi pogoji več kot izpolnjeni.
Ickoficko&Veprovo koleno 😉
-
Finale Liguria – St Tropez – Plage de Pampelonne – Cavaliere – Plage de Almanarre – Route des Calanques – Menton – Punta Sabbioni.
Ickoficko
-
Z misterijem ribiške mreže sem se vedno »podtalno« ukvarjal in prav letos sva se s Sabino med opazovanjem ribiča, ki je v Marini Novi iz nje »trebil« svoj ulov, strinjala, da iz kupa nametane vrvice ne bi nikoli več ven dobila kakšne uporabne zadeve.
A vseeno smo sveže sipice dobili, cena je bila prav prijetna in sedaj globoko zamrznjene že čakajo na srečanje s plinskim ali oglenim peklom.
Ko bo vreme seveda. In le z njim smo spet »gemblali«.
Napoved je bila aprilska kot se seveda spodobi. Že v petek smo imeli namen »pridirkati« v Chioggio, zasesti položaje in v soboto z biciklom brcati po Pellestrini in Lidu. A ravno za soboto je bilo napovedano najslabše vreme, zato smo potovanje začeli ležerno, kot že rečeno v petek do Marine Nove, nato »šoping« in nato »lagano sportski« do cilja.
Ravno vremenski sodni dan se nam v soboto ni dogajal, je pa posledično tega nedelja že zjutraj zaživela v poln sijaj.
In kaj kmalu smo bili pripravljeni na »giro di beneška laguna«. Tik pred zdajci sem še opravljal nujna vzdrževalna dela na biciklih, že doma sem si nabavil še kit komplet »flik« in pribora, pravo hard-core mini »pumpo« in sam bog nas ni mogel več ustaviti.
Po kupovanju kart (zadeva ni prav poceni; 24h na osebo pride dvajset veveric, mladiči do šestega leta zastonj, plus še evro za vsak prevoz bicikla) nas na prvi vodobus niso sprejeli, saj je za »bičiklete« zmanjkalo prostora. No, naslednji čoln je bil bolj kot ne namenjen le prevozu koles, tako da pomanjkanje prostora ni bil več problem in že smo veselo »propelirali« proti Pellestrini. Pri prvi postaji Caroman smo se le pofočkali, nato pa se pri Cimiteriu le izkrcali.
Sončna očala, klobuk, kratke hlače in »rukzak« okrepčil so bili pripravljeni, sabotirala nas je le sončna krema, ki je pozabljena obležala v kamperju.
Ne da bi bil kak »bajker«, če je to pravi izraz, ampak bolj navdušujoče, romantične, »easy ride«, oh in sploh fenomenalne »proge« za družino še nisem videl. In še za ta letni čas. Ok, za poleti je Canal du Midi špica, dravska pot tudi, samo tole je preseglo vsa moja pričakovanja.
Trasa po Pellestrini je petindevetdeset odstotno speljana ob morju, skozi stroge centre barvitih vasic, na določenem delu bosta bralca lahko opazila tudi javne roštilje, kjer si ribiči še vedno pečejo ribe. »Kafičev« restavracij in podobno ob poti ne bi našteval, so pa pika na i k turistični ponudbi.
In prav ob opazovanju peke ene izmed »signor« mi je žarnica v glavi skoraj pregorela.
Namreč, vedno ko v Italiji kupujem ribe, me prodajalec vpraša, kako jih mislim speči, ker je za določen tip peke potrebno točno določeno čiščenje ribe. In za žar mi vedno pusti luske na ribi. Vsakokrat se mi je to zdelo čudno, kajti zapečeno skorjico, ki nastane nad sevajočo žerjavico imam najraje.
No, domačini pa pečejo tako. Očiščena riba, luske »included«. Nato jo zapečejo tako močno, da je povrhnjica vsa črna. Pred jedjo se zapečen del skorje z lukami odstrani, ribica se filira in postreže z ekstradeviškim. Meso je sigurno dobro pečeno in kakopak sočno. Skratka mnjami. Bom ob priliki stestiral.
Ok. S tavečjim trajektom smo v desetih minutah skočili še na Lido. Le ta je malo večji, trasa ni tako slikovita kot po Pellestrini, je pa daljša.
Proti koncu se nam je že malo vleklo. Ko pa je bizgec Ickoficko »skonzumiral« informacijo, da iz Lida tudi teoretično ni mogoče odvleči biciklov do Chioggie, razen če odbicikliraš nazaj, je Sabinca zagnala pravi mali alarm.
Skrbelo jo je za mladiča, saj bi ob povratku na izhodišče na števcu kilometrov tako zabeležili kar štirideset kilometrov. Kar pa ob kondicijski nepripravljenosti ni ravno mačji kašelj.
Ampak je bilo treba. Okrepčali smo se s pico, kot žafran dragim pivom in Fanto ter hočeš nočeš morali brcati nazaj.
Za nameček nas je lovila še nevihta, videti je bilo, kot da se je morje pomaknilo na nebo. Nekje pred »ladjedelnico« na Pellestrini smo že »pokasirali« devet kapelj, ampak smo se vseeno zmogli suhi vkrcati na vodobus.
V Chioggi smo zavoljo telesne izčrpanosti poiskali še eno vrhunsko »asporto« picerijo, tik pred zdajci zmetali bicikle za kamper in se pred tajfunom zaprli v naš brlog. Štiri kose pice z različnimi nadevi smo zalili z mrzlim pivom in tako »zmagali dan«.
Ickoficko&Kenda