Special Edition: Severna Španija z okusom Portugalske.

Podnaslov:

IckoFicko the so-called traffic jam  

Da bralca vesta, da se je IckoFicko pred časom odločil, da pisanje postavi v kot. Iz dobro obveščenih virov vem, da njegove odločitve marsikdo ne podpira. Kakorkoli, ker je IckoFicko zadnje čase preobremenjen, sem se ponudila, da počitniško dogajanje zapisujem jaz, slike pa donira on. Pošteno. Verjetno vam radovednost že ne da miru in se gotovo sprašujete, kdo si upa stopiti v njegove čevlje, zato naj se najprej predstavim. Sem lektorica Ickovih blogov in s Sotrpinom, dvoletnikom in najpožrešnejšim psom na svetu predstavljamo drugi del posadke.

Pa začnimo. Težko pričakovani dopust (majske počitnice na Sardiniji nam je pokvarilo “monsunsko” deževje) je končno tu. Naš kamper je po 5-ih letih še vedno “work in progress” (je pa že zelo blizu končnemu produktu in na koncu tunela se celo nekaj svetlika), zato so gradbena dela, kot je to že v navadi, potekala še zadnje dni pred dopustom. Ob toplih 30 plus stopinjah, ki so letos roko na srce prava redkost, sem dan pred odhodom nabavljala, delala spiske in filala kamper do zadnjega praznega prostora. Vse je potekalo po planu in odhod se je zgodil zadnjega v juliju, v poznih popoldanskih urah. Naša odskočna točka je bila Marina Nova, končni cilj pa Porto. Ker potujemo z majhnim otrokom in še psom povrhu in ker Sotrpin ni navdušen dolgoprogaš, smo si zamislili, da prvi dan prevozimo Italijo, drugi dan Francijo in tretji dan že lahko uživamo na španskih plažah. No, vsaj tak je bil načrt. Torej, vreme je bilo peklensko vroče, žgoče sonce je pripekalo skozi vetrobransko steklo kamperja in klima je bila bolj blažev žegen. Vsaj pretirane gužve ni bilo na cesti. Kar naenkrat pa … ” o ti f**** ” (op.p. tristo kosmatih medvedov). Iz ozadja vžgem svoje radarje in prebledim ob pojasnilu: “stopalka sklopke ne gre nazaj v prvotni položaj.” Izberemo prvi izvoz, pri Postojni, in preverimo stanje. Takole ne bomo prišli do Portugalske. Sotrpin se posvetuje z našim serviserjem, medtem ko se meni dozdeva, da sem glavna vloga v Hitchockovem scenariju. “What happens in Postojna, stays in Postojna,” si pa lahko zamislite do kakšne eksplozije čustev pride ob spoznanju, da se bo treba vrnit domov. Zamenjati bo treba sklopko s potisnim ležajem, vztrajnik in vse kar paše zraven ter za vsak primer še alternator in rolo, saj si pri teh kilometrih Dukati to že zasluži. V glavi mi odzvanja kot v zvodniku šmarske cerkve. Misel na dopust se je vztrajno oddaljevala. Od ostale posadke smo se poslovili in se dogovorili, da ostanemo na vezi. Le višji sili se lahko verjetno zahvalim, da se 1. to ni zgodilo nekje na Portugalskem in 2. da imamo osebnega serviserja, ki je skupaj s Sotrpinom naslednji dan zamenjal vse potrebno v pičlih 7 urah. “We were back in business.” Slab začetek, dober konec, ali pač?

Drugi del posadke smo tako lovili z dnevom zaostanka. IckoFicko in Co. so nas čakali in se hladili na francoski strani ob reki v Breils sur Roya, mi pa smo drveli proti Ventimiglii, kjer naj bi se zgodilo snidenje. Dukati je sedaj zadovoljno predel, Jakob pa se je ob predhodno naloženih pesmicah iz YouTuba vdal v usodo in na moje veliko olajšanje prespal dobršen del poti. Potovanje z malčkom (vsaj našim) se je do sedaj izkazalo kot prava preizkušnja za naše nevronske povezave, zato sem se tokrat opremila z vsem mogočim didaktičnim materialom. Po dobrih šestih urah, ko smo krenili iz Marine Nove, smo se z drugim delom posadke dobili na počivališču La Scoperta, v prijetni senčki borovcev in skupaj nato nadaljevali do plaže de Maupas. Morje je bilo za nežnejši spol ravno pravšnje, moški del pa si tudi po kopanju ni opomogel od vročine, ki jo je slikalo mediteransko sonce. Žal, tudi noč ni prinesla želene ohladitve in vsi smo že močno hrepeneli po oceanskem vetrcu in prizanesljivih temperaturah. O francoskih avtocestah bi se lahko razpisala, tisti, ki ste že okusili veselje metanja kovancev na preštevilnih cestninskih postajah, že veste o čem govorim. Še najhitreje in brez zapletov gre s kreditno kartico. Sicer pa so francoske avtoceste presneto drage, pač od nekje je treba črpati sredstva za SMIC (op.p. minimalna plača), ki mimogrede za leto 2018 znaša 1153€ neto. Zunaj lepih 37 °C, prometni zamaški, nestrpni francoski vozniki, ob vsej gneči se prevoženi kilometri niso vrteli tako hitro kot bi želeli, zato je IckoFicko predlagal, da pot nadaljujemo naslednji dan in si poiščemo senco med platanami ob kanalu du Midi v že znanem Béziersu. Če ste sledili potopise IckaFicka, potem veste, da sta s Sabino “plula” ob kanalu du Midi kakšnih 10 let nazaj. A, namesto hladne sence, smo naleteli na hladen tuš. Ogromne platane so izginile, parkiranje ob kanalu ni bilo več mogoče, namesto tega nas je pričakal velik asfaltiran parking za 20€ na noč. Dobro, pa pojdimo v sosednji Capestang z mislijo, da v vasici ni drastičnih sprememb. Bordel (op.p.: čista štala)! Tudi tu so številne visoke platane, ki so metale senco na kanal, izginile. Zahvaljujoč g. Googlu, smo izvedeli, da so morali zaradi bolezni v zadnjih letih posekati prek 14.000 dreves. Pregoreni od neznosne vročine in naveličani vrtenja koles, smo za 7 € noč preživeli v bližnjem kampu, ki sicer ponuja senco, vodo, elektriko, sanitarije, več kot 2 zvezdici pa si res ne zasluži.

“Danes pridem do Atlantika, pa če ne bo pihal veter, da odpihne krvosese, grem s TGV nazaj domov”, je zjutraj renčal vodja odprave. Ponoči je naše sosede mreža proti komarjem namreč ščitila tudi pred dotokom svežega zraka. Še slabih 500 km do Biarritza, potem pa “bolj na easy”.

Končno. Biarritz se naslika na obzorju. Veseli, da smo po vsej kalvariji pririnili do Atlantika, se nameravamo namestiti na PZA v mestu. “Kar za 2 dni”, po brondiju sporoči Sotrpin, ki si možno želi malo oddahniti od šoferske poze. Cena je 10 €/noč. Bil je ravno konec tedna, zato je bila gneča precejšnja, ampak nekje bomo že še našli prostor. Potem pa … stopimo iz kamperja na razgreta asfaltna tla in kroksi se zalimajo na lepljivo katranasto podlago. Pišuka poldi, tole pa ne bo šlo. Dva otroka, ki nonstop stopata v in iz kamperja, pa še pes … Grenko pogoltnemo 20€, saj je vse avtomatizirano, in gremo naprej v Capbreton, kjer si najdemo prostor za 16 €/noč, pa še zjutraj pripeljejo svež kruh in odlične maslene francoske rogljiče.

Francija pač. Dva dni smo skupaj z otrokoma uživali v oceanu, ki je imel krasnih 23°, vreme je bilo nam pisano na kožo; lahen vetrc, pretežno oblačno … naj se pravi oddih začne! Noč je bila pričakovano sveža, zato zadovoljno potonemo v spanec. … Sredi noči pa  BUUUMM! PSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠSŠ!!!! WTF? Na polno nekaj spušča. Sotrpin pogleda ven in naša desna zadnja guma je spustila dušo v Capbretonu. Uf, še dobro, da se nam ni to zgodilo na avtocesti! Po eni strani potolažena, a hkrati v tonu “a lohk še kej” potoneva v spanec. Zjutraj z drugim delom posadke nazdravimo duši preminule Continentalke, ko ugotovimo, da hladilnik pri Ickotu ne dela. Reševalna akcija zamrznjenega mesa steče v piko, še dobro, da je zaloga hladnega piva v našem zadostna. Icko gre v akcijo, zaviha rokave in na wireless za posvet kontaktira našega “elektrostručnjaka”. Ugotovimo, da šoba ni prava, hladilniku se je ob vsej vročini odpeljalo in shut down the system za dve uri je zaenkrat rešilo težavo.

Treba bo naprej, če želimo priti do Portugalske, zato se naslednji dan, pozno popoldan, odpravimo proti San Sebastianu. Krasno mesto, odličen utrip, nabito poln PZA, kamperji so bili parkirani tudi na parkiriščih znotraj industrijske cone, kamor smo se naposled za čez noč nastanili tudi mi, saj nam na razgledno točko spuščena rampa ni dopuščala. Noč je bila sladka, a tudi kratka, saj so zjutraj ob 7. uri namreč neumorno kosili travo okrog kamperja, tako da smo se hitro pobrali naprej po obali. Oblaki, veter in rahel dež tu in tam niso vabili v valove oceana, zato tudi ni bilo pretirane gneče. Parking ob morju v mestu Gorliz je bil skorajda prazen, 5 € smo odšteli za popoldansko tarifo, tu smo tudi prespali. Vremenska napoved ni bila ravno obetavna, a se je drugi dan izza oblakov že slikalo sonce.

Kopali smo se na plaži Sopelana, za parking s čudovitim razgledom pa plačali 2€. Na parkingih lahko s kamperjem preživiš čez dan, tarifa je okrog 2€, a je spanje običajno prepovedano. Po božanski paelli izpod Sabininih mojstrskih rok in kozarčku rujnega, smo skočili na avtocesto proti kraju Dunas  de Liencres, kjer smo tudi prenočili.

Tik preden smo dosegli parkirišče pa je naš Dukati kar na lepem ugasnil. Sotrpin je motor še enkrat zagnal in vse je bilo videti v redu, le lučka motorja je oranžno bodla v oči. “A lohk še kej” drugič. 

Ocean se je zvečer umaknil s plaže, tako da smo se pravzaprav sprehajali po morskem dnu, otroka pa sta zadovoljno skakala po bazenčkih. Rahlo je začelo deževati, kar za Atlantik ni posebej presenetljivo. Stavim, da bo do jutra vse oblake odpihnilo na celino. In res, pihalo je celo noč, dežja je bilo le za vzorec, a kamperji so se zibali kot bi mimo vozili velikanski šleperji.

In to še ni vse … zjutraj, ob 7. uri, so nas prebudili čuvaji parka in vse kamperje pregnali, češ, da je tu parking in ni dovoljeno spat. No, vsaj do jutra so počakali. Precej vetroven in pretežno oblačen dan smo preživeli na plaži ob parkingu pri mestu San Vicente de la Barquera, prenočili pa pri svetilniku, malo iz mesta Ovinana, ki je ponujal prekrasen razgled.

IckoFicko ne bi bil Icko, če ne bi tu in tam kakšno oznako tudi zignoriral, tako smo se naredili francoze in obšli znak, ki je prepovedoval vozilom, daljšim od 5,5 m. Kako elegantno, kamperji niso prepovedani, le daljši od 5 in pol ne smeš biti. Kljub temu smo s kamperjema lahkotno prišli do parkinga, neposredno ob plaži La Cueva, našli senčko, a se je naše navdušenje kmalu končalo. Nek domačin nas je namreč opozoril, da policija meri avtomobile in potem tistim, ki niso upoštevali omejitve, napiše kazen. Dobro, plaž je tu kot dreka, res ne bomo izzivali, zato smo vzeli pot pod noge. Vmes smo naleteli še na nekaj podobnih omejitev, ki indirektno nakazujejo na to, da kamperji niso zaželeni, a naposled le našli svoje mesto pod soncem. Brezplačen parking je pokal po šivih, prišli smo ravno v trenutku, ko sta se ob obračanju zapletla dva Španca z 8 m integrircema, saj zanju ni bilo prostora. Naredila sta pravi zastoj in pritisk dvignila dečvi v srednih letih, ki se ji je mudilo domov in nas je zato podila, češ da ni prostora in moramo stran. Ker je IckoFicko vajen marsičesa, je svoj vanček zrinil mimo in nam priskrbel idiličen kotiček na lepem zelenem travničku, s pogledom prek visokih borovčkov na neobičajno črnkasto plažo z visokimi valovi.

Tudi sicer je sever Španije vabljivo zelen in svež, vode ne primanjkuje, zato so po večini plaže opremljene s tuši, a tudi prepovedmi za pse. Kot sem brala, naj bi bilo v Španiji le 50 plaž, ki dovoljujejo pse preko celega leta. Sosedi, po večini mladi surferji, so nam zatrdili, da tu lahko brez težav prenočimo. Vabeče barve, ki jih je slikalo sonce, je bilo vredno zabeležiti, zato sva se z Ickom zapodila s fotoaparati na plažo in škljocala. Opazila sva mladenko, katere silhueta bi dodala piko na i večerni atmosferi. Po prijaznem povabilu nama je tudi pozirala, no bolj Icku, ker Lektorica ima pač prekratkega ;-).   

Psi lajajo, a karavana gre dalje. Naslednji dan smo se pozno popoldan odpravili proti mestu Ribadeo, kjer je nanizanih kar nekaj plaž. Icko ne bi bil Icko, če ne bi rinil z glavo oz. kamperjem skozi podvoz z 2,5 m višinske omejitve. Saj, teoretično bi še šlo, a se je v praksi izkazalo drugače. No, če že Icko ni naredil kabrija iz svojega kamperja, pa sem jaz našega Dukatija krstila po desni strani, ko sem želela preparkirati na travnik nad pečinami. Prisežem, da kamnitega mejnika prej ni bilo tam. … “A lohk f**** še kej!” tretjič. Preostanek dneva je bil res klavrn, tudi naslednji dan so me še preganjale misli o letalski karti in povratku domov, kljub temu, da sem slavila rojstni dan. Sicer pa je plaža de Esteiro vredna ogleda, a jo zapuščam z grenkim priokusom.

Naslednji dan, ob moji nejevolji in Sotrpinovi vztrajnosti, da ne gre domov, startamo proti mestu Ferrol, vreme ni najlepše, rahel dež in veter sta nas odvračala od zabave v vodi, tudi surferji niso bili ravno zagreti. Čakali smo na plaži de Ponzos da se nebo razvedri in proti večeru dočakali prve sončne žarke, ki so blagodejno sušili tla in dvigovali meglice.

Naslednje jutro je še kazalo na oblačnost, a se je proti dopoldnevu zjasnilo. Prav zanimivo je, da smo na tem dopustu v obeh posadkah spali dolgo v jutro, tja do devete, desete ure. Pozna se dolžina dneva, saj sonce vztraja na nebu in svetli dan vse do desete zvečer, zato smo se tudi pozno odpravljali spat.

Ker je bilo do Porta še nekaj neprevoženih kilometrov, smo Španijo prečili proti mestu Pontevedra. IckoFicko je imel na zalogi še eno “presenečenje”. Iz prejšnjih pohajkovanj smo že vajeni, da ubiramo najbolj “nenavadne” poti (če se temu lahko tako reče), zato me sprva kozja stezica niti ni skrbela. Sotrpin je zbrano sledil razmiku med ogledaloma in betonskim zidom na eni in drugi strani, meni, še vedno pod vtisom bližnjega srečanja z betonskim mejnikom, pa se je rahlo dvigoval želodec. Sledil je prvi 85 stopinjski ovinek, okrog katerega smo se kakor kača okrog plota izvili naprej po cesti. A glej ga zlomka, čez 200 metrov še en, 90 stopinjski ovinek. “Ne bo šlo”, je sporočil Icko, “Gremo nazaj.” “Kam nazaj za božjo voljo, sva se spraševala, za nama je bila napreč dolga kolona Špancev, ki so si želeli zavzeti svoje mesto na plaži. Do plaže je GPS sicer kazal še pičlih 70 metrov, a mi nismo mogli naprej. Nazaj pa tudi ne. Verjetno ne rabim poudarjati, kakšen traffic jam smo naredili sredi vasice. Krajani so leteli na kup in nas poskušali rešiti iz zagate. Moram poudariti, da niti en od čakajočih ni zgubljal živcev, prav nasprotno, tako prijaznih ljudi še nisem srečala. Vsi so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Tamkajšnji stanovalci so nas usmerjali, en izmed njih nam je celo odprl ograjo do svojega dvorišča, kjer smo lahko kamperja obrnili. “Uf,” sem si mislila. Na tesno je šlo. Ko smo se počasi začeli vračati nazaj, pa avtomobili, ki so silili na plažo, kar niso nehali deževati. Po čudežu in ob pomoči ustrežljivih Špancev smo se vendarle uspeli izmotati in pred zagozditvijo rešili še enega pogumneža s kamperjem, ki si je želel utreti pot na mivko. No, pot do plaže smo potem našli po drugi strani, pa tudi parking poln, večinoma španskih, kamperjev. Tu smo se utaborili za dva dni in si po predlogu ene od krajank mesta, kjer smo se zagozdili, zvečer privoščili “cervezo” v lokalu, kjer se rišejo najlepši sončni zahodi.

Cangas je manjše mestece, ki gleda Vigu, od koder se zvečer svetlika milijone lučk, v oči. Na parking v mesto smo prišli proti večeru in špekulirali, da se bodo domačini v tem času odpravljali domov, mi pa bomo svoja kamperja mirno parkirali. Mesta smo sicer našli, a se večina avtomobilov ni premaknila. Naposled so nas prazni želodčki prisilili, da raziščemo, kje bi lahko kaj dobrega našli za pod zob. Dobro in tipično. V Franciji ni težav, Španija pa nam je bila res španska vas. Po priporočilu googlovih uporabnikov, smo izbrali restavracijo v eni izmed notranjih uličic. Prostor je bil nabito poln. Ogledovali smo si s kredo izpisan meni. Tortilije obetajo, zato je IckoFicko naročil tortilia grande “to go”, in to v 4 izvodih. 30 minut in jed bo pripravljena. Vmes smo naredili še krajši obhod in se hkrati spraševali, le kaj bomo dobili. No, dve veliki vrečki, ki smo jih ob 11. uri zvečer v smehu nesli proti kamperjema, so vsebovale 4 velike “krompirjevo-jajčne pite”. Po okusu zelo dobre, a takšne količine ne pojesta niti dva dni sestradan Sotrpin in najpožrešnejši pes. Kljub polnim želodcem, smo prespali noč.

Čas je že, da končno pridemo do Portugalske. Vmes smo si želeli obnoviti še zaloge hrane in pijače, a so bile dan po Marijinem vnebovzetju vse španske trgovine zaprte. Mimogrede, res ne vem, zakaj imajo vsa parkirišča pred večjimi nakupovalnimi centri višinske omejitve, da s kamperjem dostop ni mogoč. Kakorkoli, najbolje, da krenemo kar na Portugalsko stran. Večinoma brezplačne španske avtoceste, so omogočile hiter premik. Naš Dukati pa se je znova odločil, da nam pospeši pretok krvi po žilah. Sredi vožnje je motor zopet ugasnil, enkrat, dvakrat, trikrat … “F***** S****” “A je res lohk še kej, četrtič. Sotrpin, ki je sicer znan po jeklenih živcih, je počasi zgubljal potrpljenje. Končno smo zapustili avtocesto in se kot naročeno ustavili pred prodajalno avtomobilskih delov. Sotrpin je sumil loputo, za vsak primer pa smo v rezervoar nalili še čistilec šob. So far so good. Poiskali smo še market in kot smo bili vajeni že iz Španije, je bila ribarnica prava paša za oči. Rib kolikor ti srce poželi, cene pa prav smešne. Šest listov, pa ne papirnatih, smo dobili za pičlih 8 €.  Z obnovljenimi zalogami smo tako krenili proti prvi portugalski plaži.

Mimogrede, za razliko od Španije, imajo Portugalci elektronsko cestninjenje. Na to opozarjajo table, ki vsa tuja vozila usmerjajo iz avtoceste na nekakšno postajo, kjer te angleško govoreči uslužbenci informirajo o sistemu. Možnosti plačila sta dve: kreditno (ne debetna!) kartico povežejo z registrsko številko avta in potem iz kartice ob vsakem skeniranju odbijejo določen znesek oz. lahko kupiš vinjeto, ki je vsaka opremljena s svojo kodo. Sledjo nato povežejo z registrsko številko avta in voila.

Če torej nadaljujem, … sonce je vabilo, a močan veter je nosil mivko po plaži Afife in peskal noge. Sparkirali smo se na parkirišču tik ob plaži in se kaj kmalu pobrali v kamper, saj zunaj ni bilo nič kaj prijetno toplo. Plan za naslednje dni je bil obisk Porta za dva dni, potem pa do Andore in nazaj domov.

PZA v Porto smo dosegli naslednji dan, bil je ravno petek in kamperji so bili na gosto posejani po parkirišču. Do centra mesta smo imeli 15 min peški in sprehod je večino časa nabasanim želodčkom prav koristil. Porto je zame eno lepših mest. Moram priznat, da sicer nisem ljubiteljica velikih in po vrhu še turističnih mest, še posebej ne, ker je mulc star dve leti in mu ogledi ne predstavljajo prav velike zabave, a je definitivno vreden ogleda. Kar naslajala sem se nad žurersko mladino; eni na strehi hiš, drugi v vrsti na ladjo, na kateri so že odzvanjali divji ritmi in naznanjali na celonočni ali celo večdnevni razvrato po reki Douro. “Če bi še enkrat izbirala destinacijo za erasmus izmenjavo, bi bil Porto prva izbira”, sem si mislila. Z vzpenjačo smo se za 2,5 € po glavi povzpeli na hribček Porta. Ulice so bile preplavljene s turisti in vrsta pred zloglasnim Majectic Cafejem se je vila sem ter tja. Pred veličastno stavbo je stal lakaj in čakajoče usmerjal na prosta mesta v kavarni. “Tole ne bo za nas”, smo se spogledali in sklenili sprehod ob vznožju.

Ker so se želodčki začeli oglašati, smo zavili v eno izmed mnogih restavracij na desnem bregu. Izbira je bila težka, a na koncu je prevladala hobotnica s krompirjem na krožniku ene izmed gostij. Tudi sami smo si zaželeli pulpe, na katero smo sicer čakali dolge 3 ure, med tem pojedli še okusno polenovko v omaki in nekakšen “sendvič z mesom in sirovo omako”, a se je na koncu čakanje splačalo. Postregli so nam orjaško lovko s krompirjem in papriko, k čemur so dodali še slastno omako. Za prste obliznit.

Tako. Dosegli smo skrajno točko zamišljene poti, zato smo naslednji dan zavili nazaj proti celini in obrali vijugasto cesto po dolini reke Douro. Vinogradi ob reki so se komaj začeli kazati v vsej svoji veličastnosti, ko smo že morali zaviti proti avtocesti. Vsekakor bi bilo vredno kakšen dopust rezervirati tudi za obisk doline te z vinogradi obložene reke. Pot prek celinske Španije je bila podobna vožnji po izven zemeljskem območju, no vsaj tako si ga predstavljam. Vročina, ki vztraja več mesecev, je kazala svojo moč v posušeni pokrajini in požetih zlatorumenih poljih. Še dobro, da smo v Andorri naleteli na ploho in bistveno ohladitev, a so bili kamperji še vedno razgreti. Ob iskanju morebitne nove obutve pri andorskih vulkanizerjih za našega Dukatija, saj je revež ves pošvedran vztrajal z rezervno gumo, je čas hitro tekel in naposled smo se v stari “obutvi” usidrali pod prelazom Pas de la Casa. Noč je bila precej sveža, temperatura je kazala 12 °C in skoraj bi se že prilegli kuhano vino, kranjska klobasa, zelje in matevž. Zadnje upanje po zamenjavi rezervne gume z novo je umrlo skupaj s sprednjo Fiat značko, ki je ob zaprtju “havbe” odpadla na tla. Čista simbolika. A pred nami je bilo še slabih 1500 km. Pa to še ni vse, tudi v sprednji desni gumi smo imeli vijak … še dobro, da je imel IckoFicko na lagerju še eno rezervno gumo in case of … Naša mama je rekla, da bo dala za mašo (čeprav smo po duši bolj ateisti), če se vrnemo živi in zdravi in ob vsej smoli človek rabi tudi malo sreče, da se ob vseh pripetijah pripelje nazaj domov. In smo šli. Hop čez prelaz, na pregrešno drago francosko avtocesto, najprej do Sèteja, kjer smo na PZAju za 11 € nočili, se dodobra okopali v izvrstno temperiranem Sredozemcu, se poleg tega najedli okusnih ostrig in naslednji dan z rahlim obžalovanjem zapustili Francijo ter dan kasneje še Italijo.

Tri tedne hitro mine, socialna pa kaj več ne da (morda je Icko tole že kdaj uporabil) in ne boste verjeli, kljub vsemu smo srečno prispeli na filano papriko k naši mami v Graben. Konec dober, vse dobro. Vsega skupaj smo prevozili 6100 km, za volanom preživeli 88 ur v totalu in se nazaj vrnili z 10 let staro Continentalko, ki nam je trdno stala ob strani. Vsa čast ji!

Advertisements

6 thoughts on “Special Edition: Severna Španija z okusom Portugalske.

  1. Vse pohvale za ponovni prihod na spletno sceno. Mogoče je tako še bolje 😉 da je zapis izpod peresa nežne roke. 🙂
    Se vam je pa dogajalo…. upam, da detajle zvem nekoč ob kakšni dobri rdeči kapljici. 🙂

  2. Zelo zelo vesela, da je blog nazaj od klinično mrtvih!
    Bravo, Lektorica, odlično spisano, se mi je kar zdelo, da sem z vami na poti, pa verjetno sem bila bolj živčna kot Sotrpin ob vseh teh Fiatovih nagajanjih.

  3. Dobrodošli nazaj 😉 Sem pogrešal pisanje, ki ga človek rade volje bere in ne obupa že po nekaj odstavkih. Ickove fotke pa sploh.
    Doživetij malo morje, so mi šle kar kocine pokonci. A drži: “Konec dober dobro vse!”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: