Vltava brez Smetane z vmesnim nekrologom o poslednjemu Mohikancu …

Ko sem pred časom Štroku prijavil, da imam neko neumno idejo preživet »main vacation« na Češkem, me je samo debelo pogledal.

Zakaj pa neumno? Je bil njegov odgovor in skoraj oštevajoč pogled izpod čela.

No, pa smo bili zmenjeni. Seveda ne vsi. Sabina »kakor« brez morja ne zdrži in je vseskozi vihala nos, lektorica se je z enoletnim mladičem pač vdala v usodo, sotrpinu pa je vedno vseeno. Samo bajke in pripovedke o brhkih Čehinjah in fantaaaastičnem pivu so ga vlekle na mojo stran.

»Well«, še o poslednjem Mohikancu kar takoj na začetku! Ne bo ravno Mohikanec, temveč poslednji blog.

Odločitev je padla čez noč in upam, da ne bom preveč razočaral moja dva bralca, tudi razlogov za to moje početje ni kaj prida pametnih, dvanajst let je okrog, tako da… »šta je, tu je«, bi rekli Eskimi.

Let’s just all enjoy in the last one.

Češko sem imel pripravljeno že marca ali aprila 2016.

Ker bralca sledita mojim zapisom, dobro vesta, da je bilo leto 2016 suhoparno kar se tiče poletnega potepanja. Češka je tako »silom prilike« padla eno leto kasneje.

Še vedno ok.

Lektorica je tik pred zdajci prestavila termin dopusta za en teden, tako da smo štartali sami. Ker jim nismo hoteli pobegniti predaleč, smo teden dni malo »bluzili« pri severnih sosedih. Avstrija mi ni posebno pri srcu, a pošteno povedano sem se jih v sedmih dneh kar malo privadil in vsak s svojim »kviskom« iz lastnega »čoška« bomo upam nekako shajali tudi v bodoče.

Jezera.

Njega dni je krožila mantra, da Avstrijci s svojo turistično ponudbo jezer in hribov zaslužijo več kot cela Juga z Jadranom vred. V nasprotju s kakim jugo-nostalgikom, ki vehementno potoči solzo ob pogledu na zmahano adriino prikolo nekje pod borovci v bližini Malega Lošinja, se mi zdi, da bi bila ta zgodba lahko kar pristna. Sicer pa, kolikor ljudi, toliko resnic, »knede«.  😉

Prvo smo napadli Afritzer see. Kopališče s prenočiščem t.j. parkingom za šest veveric na familijo. Kaj bi še lepšega. Ooooo bi.

Da naš parking ni bil na razgledni točki, da pač tukaj že ne bomo sami, da imamo še čas se kam peljat,… » junejmit«. Pripombe so mi kamper prestavile na Turrachershohe.

Lepo, pozimi ob obilici snega mora biti pa božansko.

Iz Ježče cez cesto u Štožce po rožce … Iz Turracha preko Obertauerna v Obertraun pod dvatisočake.

 

Točneje V Hallstatt. V kamp, ki je ob mojem posredovanju postal štelplac brez elektrike. Nato pa z gondolo v območje ledene gore, potem na pet prstno teraso, za pojedino pa še v žrelo morskega psa. Par ur sprehoda, visokogorsko pivo iz smučarske »kantine« in luksuz z obloženimi kajzericami iz folije. »Jebatga« fanta, na Bled pač s sendviči ne smemo. 😉

 

 

No kasneje sem po dveh letih spet menjal kuhinjsko pipo, ponjo sem odromal k Bergerju v Salzburg, za nameček pa smo se potem še dva dni namakali in veslali po Wolfgangsee. Šestintrideset stopinjski dan smo preživeli tik ob reki Alm. Kamper sem stlačil v stoprocentno senco, tako da smo zvečer ob hladu, ki je preveval iz mrzle struge, že navlekli dolge rokave. Avstrija je v vročinskem valu čista terna.

»Teden dni dopusta hitro mine, socialna pa kaj več ne da.« … Ošvrknili smo Linz se obotavljali ob neki mlaki na skrajnem severu Avstrije ter se odločili počakati drugi del konvoja že v Rožemberku.

Kamp pod starim gradom je bil kot naročen. Cena prvoklasna, lokacija izvrstna, in sicer prva vrsta ob Vltavi, ki se je kasneje izkazala za malo manj izvrstno.

A o tem malo kasneje. No, med drugim je bil tudi petek. Sicer ne vem koliko posamezen dan v tednu vpliva na dogajanje, pa vendar.

Fanta moja, odklop. V »mimoneveslanju« so Čehi pluli povsem po svoje in z vsemi rekviziti kar jih je na voljo. Kaj takšnega nisem pričakoval, niti videl še nikoli. Ok, največ je rentanih kanujev, kajakov, raft čolnov, a ne manjkajo tudi povsem odštekane variante.

Turbo maximus, napihljivi labodi, račke, krokodili, blazine, … za kanuji vlečejo vse mogoče, od napihljivo raztegnjenih Ančk iz »sexšopa«, do plastenk s pijačo, običajno mimo priplava kakšen crocs, japonka ali klobuk. Na plovilih pa mlado in staro, prepojeno z alkoholom do »daske«. Ma ne, »dasko« stran in še naprej.

Ahoj, ahoj … odmeva po dolini tudi, ko med krohotom spravljajo nasedli raft iz štrlečega balvana.

Res, Čehi so žurantje na polno.

Ko se je dan začel prevešati v večer, so kakor gobe po dežju okrog naše mize začeli rasti igluji, saj se je dobršen del »rekoplovcev« odločil noč preživeti v kampu. Neki alkoholiziran najstnik je hotel zasesti kar naš stol, zato je Sabina sprožila alarm prve stopnje in sledil je premik v senčko velikega drevesa v malo bolj oddaljenem delu kampa, kjer pa je bilo začuda tudi ponoči dokaj mirno. In to navkljub festivalu gradov »Česke-hrady«, ki se je dogajal ravno tisti vikend v Rožemberku.

V soboto smo pričakovali drugi del posadke. Recipročno sem na Sabininem korejcu vtipkal »my location« in koordinate poslal lektorici, ki jih je vnesla v AR in falila kamp. FALILA KAMP? Jep.

Očitno ima Google drugače zabeležen planet kot B. Gates. Koordinate iz AR so pomagale in snidenje ob topli Vltavi je bilo prisrčno.

 

 

Češki Krumlov. Češka in kulinarika. Štrokovi, Lipicerji pa še kdo so me na to neumorno opozarjali. Bralca dobro vesta, da je moj »tošl« križanec med Gorenjcem in Škotom in da iskanje kulinaričnih užitkov po restavracijah ni ravno Ickofickova posebnost. Vendar fanta, to je ja Češka. In Čehi se s kronami ter ideologijo niso tako zaj*bali kot mi s tolarjem & co pa so zategadelj z zmerno inflacijo, ki kroti JS&co, nizko porabo, konkurenčnejši ter živijo bolj na realnih tleh kot mi. In dejansko v veliki večini niso več takšni »čehi«, ki smo jih njega dni na Jadranu gledali zviška ter se smejali njihovim sandalom obutim čez nogavice.

 

Skratka, hočem reči standard jim je krepko zrasel, le cene so ostale prijetne, restavracije pa so klasa zase in kar se mene tiče »d best of Czech«.

Google, Trip Advisor ali Lonely planet so tu le še pika na i, zvezdice, ki jih podeljujejo obiskovalci gurmanskih hramov, pa kakor neka mlečna cesta, ki vodi proti severnici.

Ocena 4 in navzgor nikdar ne razočara, končni zneski pa navkljub rahlemu »preseravanju« nikoli niso presegli petdeset veveric za pet oseb. Staropramen v hipermarketu stane, reci in piši, le 0,44€.

Lipno.

Z jezom ukročena Vltava, da pač ne dela štale po strugi navzdol. Turistično rekreacijska meka. Ob Lipnem je več plaže kot jo ima Slo od poginulih školjk pa do savudrijske vale, da ostalih aktivnosti ne omenjam. Spet smo zasedli kamp, ker so pač poceni in priročni. Pohodniško smo obiskali oblegano razgledno točko, mulc in Sabina pa sta preizkusila še downhill s tirnimi sanmi. Kolesarskih stez je na pretek, zelo fit čehi(nje) pa »šopajo« okrog z vsemi možnimi rekviziti.

 

 

 

 

Nadaljevali smo po reki navzgor, jo pičili čez nacionalni park Šumava, v čudovitem gozdu nabrali nekaj lisičk, prespali v kampu Hajovna in jo zaradi dežja pičili kar direkt v Plzen.

Le tu pa je Ickoficko prišel na svoj račun. Trip advisor nas je vodil v pub Comix, a ker nismo imeli rezervacije , čakati pa bi morali do sedme zvečer, smo izbrali (sama mati modrosti nam je podturila rezervacijo) pivnico Parkan. »Yeeeeeeehaw«.

Kilska svinjska krača v vrhunski pivski omaki, pečena tako, da se je osrednja kost ob rahlem dotiku kar sama izluščila iz »žmohtne« mesene sredice. Okus mehkega sočnega mesa s kožico je jedca na klopi kar malo privzdignilo, priloženo rahlo pikantno zelje, svež nariban hren, feferon in pa gorčična omaka pa sta ga katapultirali v gurmanski paradiž. Pinti točenega črnega Pilsner Urquell-a pa so le potrjevali, da zaman iščemo neka imaginarna nebesa, temveč da imamo pravi raj že na naši ljubi zemljici.

Tudi drugi jedci so mljaskali po različnih menijih in z vsakim grižljajem šokirali svoje brbončice.

Za tisti dan je bilo dovolj, ampak Ickoficko je le dan kasneje z royal flushom premagal par z dvema damama, ki sta za tolažilno nagrado dobili pravo pivsko kopel.

Beer spa v hotelu Purkmistr mi je priporočil »Tišlar Jaka«, ki večkrat med malico »štorija« v moji delavnici.

Sicer kot prava pivopivca bi mogla v kad midva s sotrpinom, a sva raje pazila na otroka in psa. (Nooot.)

Ampak, ker je lektorica ravno praznovala, je bilo kot je pač bilo. Mogoče je bilo tako boljše, kajti naju s sotrpinom sigurno ne bi spravili od tam, ker bi se ob free pivu, ki bi si ga točila iz lastne pipe, medtem ko bi ležala v leseni banji, napolnjeni z vročim hmeljevim sladom, preprosto utopila.

Prihod v Prago je bil dokaj komičen. Ker smo imeli lep namen, da bomo cel krog po Češki naredili izven AC povezav, se za nakup vinjete kakopak nisem odločil. A glej ga zlomka, AR je že v letih, Čehi pa so se tako kot mi prav neumno odločili, da novozgrajene AC usmerijo kar po trasah glavnih cest. Tako smo se v Prago pripeljali v prekršku. Jebatga.

 

 

Za tri dni smo se vkopali na »otoku«. Nato smo naštudirali javni prevoz in pregledali Prago v dveh etapah. Glede na to, da nisem ravno ljubitelj velemest sem se v Pragi kar dobro počutil, motila me je le gneča, a to je bilo pričakovano in pa v glavnem Kitajci s selfie sticki.

 

 

»Anoying da crkneš.« Pa je*ao vas, ter Fejstbk, Linkedin pa še Instagram povrhu sam »Ilija Kapara« osebno. Sem skoraj že hotel delati portrete najbolj bedastih osebkov, ki so skakali predme že od Hallstadta naprej, a sem se v zadnjem trenutku premislil. Zmagala bi verjetno konkretno ožuljena umetna bjonda v visokih petkah malo pod Hoher Krippensteinom. Skratka obup.

 

 

Aja, pa še poplava »vietnamskih« štacun s kičem. Pristnih stvari skoraj ne najdeš, razen pera in hrane (»urajmali« smo špica golaž v kruhu), ostalo pa »čip šit na kubik«, komercializacija u nulo. Eh. Pojdimo raje naprej v Telč. No vmes smo pavzirali še v enem kampu skoraj v divjini, in sicer pri vodnem zajetju Orlik. Vltava prav diši po svežem in kopanje je prijalo.

 

Ja Telč. Center je res nekaj posebnega, tako da ni zastonj pod Unescovo zaščito. Prespali smo na parkirišču tik ob centru, z mladičem sva se povzpela še na klavstrofobičen zvonik in zasanjan pogled proti jugu mi je že naznanjal skorajšnji povratek na domača tla. Prečili smo Avstrijo, predčasno obiskali tri sedmice, jim obljubili še eno snidenje v oktobru ter po treh tednih parkirali doma.

 

 

Po hiper-razvijajoči se Češki bomo vsekakor še vandrali, (greh bi bil če ne bi) mogoče v navezi s še kako netipično destinacijo, saj je bila to, če se drugače izrazim le »štih proba«. Vem, da turistične strani ponujajo še mnogo več, a vseeno, kulinarične izkušnje so bile fenomenalne, pokrajina zanimiva, ljudje prijazni, varnost visoka, tako da so v praksi vsi pogoji več kot izpolnjeni.

Ickoficko&Veprovo koleno 😉

Advertisements

12 thoughts on “Vltava brez Smetane z vmesnim nekrologom o poslednjemu Mohikancu …

  1. Šokiraš – tako z destinacijo kot z odločitvijo o koncu bloga. Kar se destinacije tiče prikimam – dobra izbira. Poslednji mohikanec mi pa ne gre v lajtngo. Ampak ti že veš zakaj. Na vsak način pa bom pogrešal tvoje objave. Upam da si premisliš.

  2. Tudi jaz upam, da si premisliš. Sicer potopisov ne berem, ampak tvoje (zlasti o Franciji) sem si pa vse natančno in večkrat prebrala in marsikaj smo tudi v živo pogledali, vsaj 4 poletja smo potovali proti Atlantiku…
    Pogrešala bom izvrstne fotke, definitivno izstopajo iz običajnih avtodomarskih zapiskov. Res škoda, da končuješ blog.

  3. Dragi ickoficko,

    zelo bom pogrešala tvoje odlične potopise, polne humorja , koristnih nasvetov, “štel placov” ter takšnih in drugačnih “utrinkov”. Verjetno bi bilo brez lektorice težje ;)?
    Prebrala sem prav vse tvoje zapise in se ob njih velikokrat do solz nasmejala.
    Seveda so mi všeč tudi tvoje fotografije in sem, jasno, malo slovenceljsko zavistna, kako ti le uspejo take fotke 🙂 in seveda, nas je verjetno še več takih, ki razmišljamo kakšno hudo opremo moraš imeti, da so takooo dobre.
    Upam, da te zdaj, ko vidiš, da imaš več kot dva bralca, mine napad, da bi prenehal s pisanjem in da bomo lahko v kratkem prebrali zapis o tem, kam ste jo mahnili med krompirjevimi počitnicami.

    Če pa ne, pa srečno in velik krompirja v “lajfu” želim tebi in tvojim…pa na še veliko potovanj…..

    PS: jp, tudi mi smo si, pri naših popotovanjih z AD pomagali s tvojim zapisi – h v a l a!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: