»Pa ja ne boste v »takelem« hodili. Na internetu je vse oranžno (meteorološka karta op.a)«
»Kaj pa to pomeni, mama?« sem se hecal nazaj.
»Da je nevarno vreme, da so ogrožena tudi človeška življenja.«
»Človeška življenja so ogrožena že, če prečkaš cesto mama« se nisem dal.
Med tem pogovorom smo že vozili proti Gornjem gradu. Res je, deževalo je kot v vesoljnem potopu in voda je curljala iz zadnje pore zemlje. Na trenutke smo kar glisirali po reki, ki se je včasih imenovala cesta. Izbral sem pot čez Cerkno, ker mi cesta III Reicha skozi Logatec in »kačje ride« pošteno rahljajo živce in lomijo končnike. Pa še italijansko pobrežje Nadiže sem si mislil ogledati zaradi morebitnih poletnih čofotarij.
Kakorkoli, brez težav smo se namestili v simpatičnem Cividaleu. Dež je tu le še rahlo kapljal in vremenska napoved za naslednji dan je bila še kar obetajoča. Pojedli smo kosilo, z mladičem sva medtem opazovala naraščajoč potok, ki se je v bučnem slapu sesuval v Nadižo. Večerni ogled smo zaključili s polaganjem izolacijskih barikad na sprednja stekla.
Ponoči so nas presenetili sunki burje, ki so na trenutke pošteno stresali kamper. »Home made« izolacija stekel je stoično prenašala mučenje in občasno »odglumila« še kak jadralski spinaker. Okrog tretje ure zjutraj pa je imela zadrga dovolj fizičnega izživljanja in pod napadi junaško klonila. Vseeno sem z izdelanim super zadovoljen.
Do jutra se veter ni pomiril. Za ogled mesta smo mladiča spremenili v bubo, si ogledali bolšji sejem in se kaj kmalu vrnili v nedrje kamperja.
Špekuliral sem, da se bomo vetru izognili, če se umaknemo v zavetrje gorskih dolin.
Na slavni Festival buč »Festa dela zucca« smo elegantno prispeli malo pred kosilom. Do Venzoneja nas je spremljalo sonce, tukaj pa je občasna nizka oblačnost napovedovala nestanovitnost. Na srečo je pogled skozi okno zaznal le zmerno pihanje in pa vidno horizontalno mejo sneženja, Sabina pa se je modro odločila, da še dodatno pogreje kamper s kuhanjem domače goveje juhe. Jasno, bila je nedelja.
Obiskovalci so očitno kljubovali vremenu, saj so se »kolone« pešcev vseskozi valile v in iz centra obzidja. Ko se je mladič vrnil iz popoldanskega »pančeva«, smo odšli tudi mi.
Lahko rečem lep festival vreden ogleda in jasno mi je, da ob toplejšem vremenu množice trumoma obiskujejo prireditev. Srednjeveška oblačila, igre, boji, glasba, začinjeno z vsemi možnimi jestvinami, kapljevinami, skratka dobrotami, ki slišijo na ime buča.
Mislili smo prespati in s »klobaso« nadaljevati še malo globlje v dolomite, a me je zaradi vremena (beri temperatur)»neslo« bolj proti morju. Pa kdaj drugič.
Obrnili smo na jug in se po dobri uri že v trdi temi, ugnezdili v čudoviti vasici Polcenigo.
Jutro je pokazalo povsem nov obraz. Kristalno modro nebo s pobeljenimi vršaci okrog me je že zgodaj spravilo iz toplega objema postelje. Naredil sem en »krog« in se kmalu vrnil na šilce medenega.
Streljaj od Polceniga imata bralca tri ponore, izvire, ki kaj kmalu postanejo reka Livenza. Prvega od njih, ki je podoben našemu Divjemu jezeru, smo si ogledali tudi mi. Sifon, ki je raziskan do približne globine 240 m, je turkizno-modre barve in je en najglobljih v Evropi in kakopak lokalna atrakcija.
Pri drugem izviru jugozahodno od Polceniga je veliko prostora, lepa lokacija in seveda možna nočitev.
»Shopping« postanek v Portogruaru je nasledil daljši “pit-stop” pri svetilniku na vzhodni špici Lignana. Parkirali smo pod borovci dobre štiri metre stran od morja pri Guardii di Finanza. 🙂
»Portorož hotelov« pa je izumrl. Lesene pokončne barikade postavljene vzdolž obale so tudi po zaslugi grafitov spominjale na kakšen New Orleans, ki se pripravlja na uničujočo Katrino.
Žal se je popoldanski veter še kar trudil, a to nas ni odvrnilo od sprehoda po kilometrskih peščenih plažah. Po čudoviti zaključni scenografiji sonca se je temperatura naglo spuščala. V kamperju smo to takoj popravili s trumo, še prej pa s kozarcem rdečega.
Po obilni večerji pa je fenomenalni DVD koncert Davida Fosterja s prijatelji resno prevzel celo mladiča, ki je po vzoru navdušene publike prav tako zagnano ploskal.
Zimska oprema »dolgih gat« in specialnih foto rokavic (hvala lektorica) mi je lajšala jutranji »fotošuting«. A vseeno sem se čez debelo uro vrnil dodobra premražen in si s poštenim kozarcem medice pregnal (tok-tok) morebitne nezaželene posledice.
Marano Lagunare je del naravnega rezervata in ribiška vasica. Ribiških bark je ogromno, prihajale in odhajale so preko celega dne. Da je ulov dober, je pričalo obratovanje malega viličarja, ki je stiroporne zaboje z ohlajeno vsebino na točko ledišča zvesto vozil s pomolov v hladilnico.
Z ribiči se da verjetno zlahka zmeniti in nakup morskega življa lahko bralca opravita kar na palubi bark. Mi smo brancine in lososa silom prilike prinesli že od doma, a vseeno je lokacijski ambient močno pomagal olivnem olju in rožmarinu zaključiti vrhunsko specialiteto.
Vreme nam je tokrat kompletno služilo in vse do sončnega slovesa smo se kot martinčki nastavljali božajočim žarkom. Zaključili smo z otroškim programom, pingvinsko risanko Happy feet.
Jutro je spet prineslo nove oblake na nebo in pa napol spraznjen »mandrač«. Ribiči so res pridni, in kakor da ne poznajo praznikov. Resnici na ljubo je bil pri sosedih normalen delovni dan. Zato smo še mi izkoristili dan za jesenski šoping v Palmanovi.
V planu sem imel obiskati še Gradež, mogoče prenočiti v pineti, a nas je slaba napoved prepričala, da smo si raje po »skozivozu« čez Doberdob preko Krasa kar v Štanjelu pripravili pozno kosilo.
»Hvala bogu, da ste prišli« so bile prve besede potolažene mame.
Icko pa je imel v glavi že čas, ko nas bodo obiskali dobri možje.