Vrnitev v modro laguno

Z misterijem ribiške mreže sem se vedno »podtalno« ukvarjal in prav letos sva se s Sabino med opazovanjem ribiča, ki je v Marini Novi iz nje »trebil« svoj ulov, strinjala, da iz kupa nametane vrvice ne bi nikoli več ven dobila kakšne uporabne zadeve.

A vseeno smo sveže sipice dobili, cena je bila prav prijetna in sedaj globoko zamrznjene že čakajo na srečanje s plinskim ali oglenim peklom.

Ko bo vreme seveda. In le z njim smo spet »gemblali«.

 

Napoved je bila aprilska kot se seveda spodobi. Že v petek smo imeli namen »pridirkati« v Chioggio, zasesti položaje in v soboto z biciklom brcati po Pellestrini in Lidu. A ravno za soboto je bilo napovedano najslabše vreme, zato smo potovanje začeli ležerno, kot že rečeno v petek do Marine Nove, nato »šoping« in nato »lagano sportski« do cilja.

Ravno vremenski sodni dan se nam v soboto ni dogajal, je pa posledično tega nedelja že zjutraj zaživela v poln sijaj.

 

In kaj kmalu smo bili pripravljeni na »giro di beneška laguna«. Tik pred zdajci sem še opravljal nujna vzdrževalna dela na biciklih, že doma sem si nabavil še kit komplet »flik« in pribora, pravo hard-core mini »pumpo« in sam bog nas ni mogel več ustaviti.

Po kupovanju kart (zadeva ni prav poceni; 24h na osebo pride dvajset veveric, mladiči do šestega leta zastonj, plus še evro za vsak prevoz bicikla) nas na prvi vodobus niso sprejeli, saj je za »bičiklete« zmanjkalo prostora. No, naslednji čoln je bil bolj kot ne namenjen le prevozu koles, tako da pomanjkanje prostora ni bil več problem in že smo veselo »propelirali« proti Pellestrini. Pri prvi postaji Caroman smo se le pofočkali, nato pa se pri Cimiteriu le izkrcali.

Sončna očala, klobuk, kratke hlače in »rukzak« okrepčil so bili pripravljeni, sabotirala nas je le sončna krema, ki je pozabljena obležala v kamperju.

Ne da bi bil kak »bajker«, če je to pravi izraz, ampak bolj navdušujoče, romantične, »easy ride«, oh in sploh fenomenalne »proge« za družino še nisem videl. In še za ta letni čas. Ok, za poleti je Canal du Midi špica, dravska pot tudi, samo tole je preseglo vsa moja pričakovanja.

Trasa po Pellestrini je petindevetdeset odstotno speljana ob morju, skozi stroge centre barvitih vasic, na določenem delu bosta bralca lahko opazila tudi javne roštilje, kjer si ribiči še vedno pečejo ribe. »Kafičev« restavracij in podobno ob poti ne bi našteval, so pa pika na i k turistični ponudbi.

In prav ob opazovanju peke ene izmed »signor« mi je žarnica v glavi skoraj pregorela.

Namreč, vedno ko v Italiji kupujem ribe, me prodajalec vpraša, kako jih mislim speči, ker je za določen tip peke potrebno točno določeno čiščenje ribe. In za žar mi vedno pusti luske na ribi. Vsakokrat se mi je to zdelo čudno, kajti zapečeno skorjico, ki nastane nad sevajočo žerjavico imam najraje.

No, domačini pa pečejo tako. Očiščena riba, luske »included«. Nato jo zapečejo tako močno, da je povrhnjica vsa črna. Pred jedjo se zapečen del skorje z lukami odstrani, ribica se filira in postreže z ekstradeviškim. Meso je sigurno dobro pečeno in kakopak sočno. Skratka mnjami. Bom ob priliki stestiral.

Ok. S tavečjim trajektom smo v desetih minutah skočili še na Lido. Le ta je malo večji, trasa ni tako slikovita kot po Pellestrini, je pa daljša.

 

Proti koncu se nam je že malo vleklo. Ko pa je bizgec Ickoficko »skonzumiral« informacijo, da iz Lida tudi teoretično ni mogoče odvleči biciklov do Chioggie, razen če odbicikliraš nazaj, je Sabinca zagnala pravi mali alarm.

Skrbelo jo je za mladiča, saj bi ob povratku na izhodišče na števcu kilometrov tako zabeležili kar štirideset kilometrov. Kar pa ob kondicijski nepripravljenosti ni ravno mačji kašelj.

Ampak je bilo treba. Okrepčali smo se s pico, kot žafran dragim pivom in Fanto ter hočeš nočeš morali brcati nazaj.

Za nameček nas je lovila še nevihta, videti je bilo, kot da se je morje pomaknilo na nebo. Nekje pred »ladjedelnico« na Pellestrini smo že »pokasirali« devet kapelj, ampak smo se vseeno zmogli suhi vkrcati na vodobus.

 

V Chioggi smo zavoljo telesne izčrpanosti poiskali še eno vrhunsko »asporto« picerijo, tik pred zdajci zmetali bicikle za kamper in se pred tajfunom zaprli v naš brlog. Štiri kose pice z različnimi nadevi smo zalili z mrzlim pivom in tako »zmagali dan«.

Ickoficko&Kenda