Ma pa ne no, že spet ta q. Italija… Dežela pršuta, mocarele, pice, vina, testenin … ups!

No, tak tako. Še eno leto je mimo. In z njegovim zaključkom vse povezane ceremonije, slavja, zabave, cel bataljon dobrih mož ter lepih želja.
Spomnim se, da kot adolescent največkrat do zadnjega nisem vedel, kje bom preživel najdaljšo noč, sedaj pa sem imel plane izdelane že med poletjem. Tipična kamperaška – ko se izteka letni dopust, vsi z glavo že skoraj doma in nato nekdo blekne: »Ok, ampak kam pa gremo za nou let?«
Sicer je to lahko malo netaktično, kajti vreme lahko v zadnjem trenutku zgubi »orientacijo« pa zlahka kak dež zaide na izbrano destinacijo. Zato bi bilo včasih fajn kar z lepim vremenom skočiti v neznano.
Ampak kompas me skoraj vedno pelje na jug. Razlogi so seveda praktične narave. Čim več časa radi preživimo na prostem. Brez navlake debelih »kocev« seveda. Vedno pade kak piknik in prav letos smo na Sabinin rojstni dan posedali pred kamperjem v kratkih rokavih na reci in piši osemnajstih stopinjah.
Drug praktičen razlog pa je oskrba z energijo. Dve jeklenki plina sta mi letos zdržali za štirinajst dni. In špekuliram; če bi mogel kuriti tudi čez dan, ponoči pa bi nas objel kak konkreten minus, bi se nam čas bivanja sigurno prepolovil. Kakorkoli, kar dobro smo jo odnesli. Sotrpin in lektorica pa tudi, čeprav sta privandrala sedem dni za nami.
Začeli smo v Lignanu Sabbiadoru, kjer smo zamudili zaton. Ne pa tudi vzhoda in lepega dopoldneva na neskončnih plažah. Morje je naplavljalo polmetrske meduze, ki so kot kakšna kepa želatine, prevrnjene iz sklede za solato, obtičale na plitvinah.

IMG_1096

 

IMG_1125

Padova. V centru dotlej še nismo bili. In je luštno. Parkirali smo na P povsem blizu centra, kjer so nam ob uvozu skenirali registrsko tablico. Nato smo se zapodili v center. Stojnic tisoč, ljudi na potenco več in zapomnil sem si še notranjost bazilike svetega Tončka, ki je res glamurozna.

IMG_1130

In sedaj zgodba I o mladiču v svetu omame in blišča.
Bralca verjetno mojim umotvorom ne sledita tako natančno, pa naj vseeno prežvečeno štorijo obnovim in naredim še stilski izziv.
K-khm. Leta gospodovega dva tisoč trinajst, ko smo podobno kot tokrat malo bolj »bluzili« v mestnih sojih novoletnih lučk, sva mladiču ob pohlepnih izpadih izpogajala le en osebni dodatek na dan v obliki čustvenih ali materialnih dobrin. In kako že gre tista: aha, malo dete male težave, veliko dete …
Zadeva »itak« ni več pila vode. Da bi se izognili večnemu prerekanju, kaj lahko in kaj ne, sva mu dala denarnico, v kateri je imel svoj denar. In povsem odveč je razlaga, kako preudarno je od takrat naprej šmrkavec »plasiral« svoja sredstva. Nadobudni petletnik je lepo dokazal, da socializem preverjeno ne deluje, tudi »demokratičen« ne.
Še osebno priporočilo pazljivima bralcema, če sta slučajno starš ena ali pa dve: denarnica naj vsebuje kovance po najbolje dva €. Kakih pet je v našem primeru limit. Zadeva funkcionira več kot odlično. »Call me Jew, if you wanna.«
Ok. Mladiča smo »poštimali«. Na vrsti je bil »Silent« party.
Preden smo se zabubili v topel kamper je Ickoficko kot vedno malo vrgel uč na okolico. Umetno drsališče v bližini, plastična klančina, ki je nadomeščala sneg za spust s tubo in šest stojnic z domačimi produkti. Nič presenetljivega. Okrog mene kakih deset kamperašev, ki so tako kot mi počasi tonili v sen.
Pijansko dretje nekih novih »kancon« me je grobo povleklo nazaj, ravno ko sem hotel ugotoviti, kako globoko seže »zajčja luknja«. Ni se mi še dalo vstati, pa sem ušesa malo »zadekal« in se dokaj neuspešno koncentriral na mižanje.
A glej ga zlomka, c dur je z močjo noči pridobival na decibelih in s krvavo mrežo na očeh sem pogledal skozi dinetno okno. »Jakov FAAAAAAK«! »Kugle« so se mi »guncale« na »fedrih«. Hitro sem se klofnil po licu in ugotovil, da je Alica iz Wonderlanda čisti amater.
Kakih dvesto do tristo »alienov« s fosforescentno svetlečimi naušniki je v tišini skakalo brez koncepta in stila po parkingu in z okončinami mlatilo po zraku. Kakor a cappella karaoke brez posluha in »jebenti«, pazi, brez glasbe. Mislim, WTF?! Ko sem strnil misli o modrih zobeh in Wifi-ju mi je prišlo na misel le … I am to old for this shit.
DJ-ji so lepo na toplem v steklenem kontejnerju miksali, folk pa je v tišini norel po parkingu. Tistega, ki je izumil tale clubbing, bi bilo treba nagraditi z Nobelovo, le poleg slušalk bi predlagal še nagobčnike v stilu Hannibala Lecterja.
In hočeš nočeš, moral sem ukrepati. V pižami se mi ni hodilo ven, da bi odstranil zunanje toplotne blende, zato sem »vrgel v rikverc« in se gledajoč le v kamero odstranil na varnostno razdaljo, do katere okajeni »padovski dečki« brez končanih pevskih vaj niso imeli vpliva. Nato je »spalnik« odbrzel v noč.
Zjutraj smo si ogledali še bolšjak s kar dobrimi starinami in jo pičili proti Gubbiu. Izbral sem AC iz Cesene proti dolini Tibere, kjer še nisem opletal. Priročno je AC zastonj, ni pa ne vem kakšne kvalitete, zato zaključki viaduktov kar konkretno mučijo amortizerje in lomijo končnike.
V Gubbiu so nas pričakale prave kulise z nepravimi ljudmi, ki so posnemali srednjeveško življenje. Sprehodili smo se med nemimi meščani in se z lepim razgledom iz glavnega trga po glavni ulici, ki je seveda vrvela od življenja, spet spustili v dolino. Lučke v obliki smrekice so žarele po celotnem hribu in pravljično vzdušje, ki smo ga lahko spremljali skozi okno, nas je zazibalo v spanec.

IMG_1154

 

IMG_1157

V Assisi, ki je bil naslednja tarča, se pride preko malega prelaza iz planote, nad katero kraljuje Gubbio.
Razgled, ki se je odprl je bil fenomenalen. Dolina Tibere vsa v megli, mi tik nad njo, a cesta je vodila navzdol. »Jaz tja dol ne grem«, sem sporočil posadki. »Vsaj ne do večera«.
Ampak po občutku se mi je zdelo, da je Assisi prav tako »nameščen« na malo višje ležečem pobočju kot Gubbio, zato sem malo opogumljen zavil v dolino. Imel sem še enega aduta v rokavu in sicer sem špekuliral, da bom pač iz Assisija vozil tako dolgo v hrib, da spet pokukamo iz megle. Črv me je vseeno glodal in v dolini sem vprašal naključno domačinko, kaj meni o tej megli in ali se ji zdi, da objema tudi Assisi. Dobil sem nevtralno odklonilne odgovore, v bistvu mi je povedala tisto, kar sem slutil že sam.

IMG_1193

Da skrajšam pripoved. Assisi je bil v megli. Na pamet sem plezal v hrib za njim ter kot običajno zgrešil smer. Zavzel sem severno pobočje. Jebenti. Nič, še 1× nazaj v dolino in na južno stran hriba. Našel sem travnik, kjer smo preživeli, prekuhali in prehodili preostanek dneva. Superca. Mimogrede smo naredili še pravo mini jelko za v kamper.

IMG_1195

Za čez noč sem parkiral v mestu, točneje predzadnji ovinek pod trdnjavo, in nazaj grede spet vozil celo v enosmerno. Ampak tistega večera mi je bil bog vremena Saturn povsem naklonjen.
Pridružila se mi je še domačinska konkurenca s težkim Nikonom in ob debati sva škljocala do onemoglosti.

IMG_1203

 

IMG_1221

 

IMG_1226

Prvič na potovanjih nas je v naslednjih treh dneh doletela bolezen. Z enodnevnim zamikom smo se kuhali in drgetali vsi po vrsti. Vmes smo preleteli Todi, Orvieto, Bolseno in Bagnoregio.

IMG_1236

 

IMG_1244

 

IMG_1255

 

IMG_1257

 

IMG_1264

 

IMG_1268

Nato pa spet zavili v naravne terme, znane že od lanskega leta. Vroča voda nam je pomagala uničiti še preostanke virusov, ki se še niso čisto poslovili.
In tu je nastopila posadka številka dve. Iz Padove sta »pribremzala« malo pred Viterbo in snidenje je bilo krasno. Večerni obisk term smo malo skrajšali, saj je lektorica v pričakovanju in nismo ravno hoteli izzivati nasprotujočih si nasvetov ter mnenj. Pa tudi Saturnijske »pamukale« so bile na vrsti za naslednji dan.

IMG_1287

Njega dni je bil prost parking, ki se nahaja točno ob »mlinu«, dandanes pa morata bralca uporabiti štelplac. Ob pomanjkanju energije mi je uporaba le tega tudi »pasala«.
Dodobra namočeni od prejšnjih dni smo mali raj konzumirali le vizualno, seveda tudi zaradi prekomernega števila obiskovalcev, le mladiča se ni dalo zmotiti in je lastno-nožno prehodil večino »polderjev« pod »mlinom«.

IMG_1288

 

IMG_1327

 

IMG_1334

Osrednja točka tripa je bila pred vrati. Na Elbo smo se izkrcali iz jeklenih nedrij Piombinskega Toremarja.
Leta nazaj sem po Elbi že vandral, takrat še v familijski AD renti z legendarnim bratrancem in familijo. No, in takrat smo ugotovili, da je na Elbi žur z ognjemetom in ne mrtvilo, kakor kako leto poprej v Liguriji.

IMG_1346

 

IMG_1370

 

IMG_1384

Potem smo v naslednjih dneh obiskali najlepše plaže, rudarili minerale, piknikirali in na žaru pekli italijansko vratino, se oblizovali ob uživanju divjih morskih listov in zmazali tri najboljše pice na koordinatah med Rimom in Parmo.

IMG_1389

 

IMG_1400

 

IMG_1426

In zato zgodba II. Edini lokal, ki sva ga s sotrpinom našla, da je bil odprt ob peti popoldan v Portoferraiu, na zunaj ni dajal nekega zaupanja. Prej obratno. A lakota nepremagljiva preti »zapreti« grada trdna vrata najinih družic. In po stenah lokala so nama mežikali: Marlon Brando, Steve McQueen, fuzbalerski dresi, kultne fotke, starine, instrumenti. BAaaaaM.
Kakorkoli. Malo sva se razgledala, v »forni a legna« so gorele metrske morske naplavine, gostoma, ki sta prispela pred nama, je malo zanikrni »lastnik« kar iz flaškona natočil rujnega rdečega v balonaste kelihe.
Pogled v peč je obetal. V ogromnem okroglem »pratfonu« je skrivnostno brbotala na oko neke vrste polenta. Naročil sem dve pici. Eno kot vedno s štirimi siri in eno z legendarnim pršutom iz Parme. »Lastnik« je skočil v zakulisje in se vrnil z dvema štirioglatima pladnjema, ki sta ga s kladivi stolkla dva lokalna kovača pet minut pred drugo. Ali pa mogoče med siesto. V njih je počivalo testo, na sredini pa se je grmadil nadev. Vseeno se mi je zdela količina rahlo preskromna za nas »gurmane«, ki nas Gusti di frontiera komaj vržejo s tira. Zato sem naročil še eno. Šefu sem namignil, naj bo to tipično »elbska« in on je samo strogo pokimal.
Ko sva čakala na izplen, nama je gratis ponudil še skrivnostno jed, ki je prej brbotala ob ognju. Narezal jo je kot torto na kose, večji del odnesel gostoma, ki sta žvrgolela na vrtu, nama pa je le popoprano ponudil na krožniku. Mmmmmmm. Nirvana. Oljčno olje je kapljalo od rahlega »testenega« stvora.
Tipično elbsko je poudaril šef. Šele doma sem zguglal, da je bila to neke vrste farinata di ceci.
Pice so bile nared. Šef jih je lepo zavil v povoščeni papir, jih vse skupaj »flosnil« na vago, nato sva plačala štiriinosemdeset dek pic in šla.
Omama in D-pizza-day v kamperju. Sam vedno pravim: vrhunski pelati – vrhunska pica. Nikoli je ne bom pozabil.

IMG_1428

 

IMG_1432

 

IMG_1442

 

IMG_1450

Dočakali smo silvestrovo. Oder za »bend« je bil postavljen zadnji dan in trio starlet z italijanskim Eriquejem nas je navduševal do polnoči. Kvaliteta bi rekel, tako-tako. V Lucci so brezplačni koncerti itak brez konkurence.

IMG_1490

 

IMG_1553

Nato smo vsi odhiteli na ognjemet, ki je bil res veličasten. Nazaj na koncert se nam ni dalo, lektorica nas »pi*anih buč« ni dolgo prenašala, Sabina je omagala nekje vmes, le midva s sotrpinom sva trmasto vztrajala v zgodnje jutro.
Palubo trajekta smo naslednji dan delili s starletami iz »banda«. Zazdele so se mi zelo zmatrane, suhcane smrkljice, ki bi jim, če bi bilo tega treba, tudi odstopil del mladičevega rogljiča.

IMG_1544

Čakala nas je le pot nazaj. V Ferrari je bilo na štelplacu še vsaj petdeset kamperjev in posledično mestne ulice polne »ferkerja«.
Mirna vožnja je trajala vse do Razdrtega, kjer pa smo na pobeljeni AC že iskali kopne kolesnice.
Ampak konec dober … Danes pa je bilo minus osem in na kamperju že petnajst cm snega.
Bah.
Ickoficko&pizzachef

Advertisements

4 thoughts on “Ma pa ne no, že spet ta q. Italija… Dežela pršuta, mocarele, pice, vina, testenin … ups!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: