Stringiamci a coorte, siam pronti alla morte… l’Italia chiamò! Sì!

Podnaslov: Viva le Frecce Tricolori.

Na petinpetdeseto obletnico akrobatske skupine Frecce Tricolori smo, priznam, odšli čisto nepripravljeni. To pomeni, da še nismo obiskali nobene takšne ali vsaj podobne prireditve. Zato mi prosim, draga bralca, ki sta vsaj že vojna veterana s kompletno epoleto na prsih, za moje rahlo pretiravanje, oprostita. Bom pa sprva spesnil tekst in nato prilepil videno, tako da bosta lahko izpustila moje umotvore in skočila direkt na akcijo.
Ickoficko, strogi oziroma aerofobični »neletalec«, se je torej spravil na Airshow. Štrok me je ob omembi kar takoj priročno zbadal in mi malodane lepil linke o nesrečah, ki so se zgodile na podobnih prireditvah, v smislu, če »Mohamed« noče na avion, bo pa »frčoplan« padel nanj.
A se nisem dal. Sabotiralo bi nas lahko kvečjemu le vreme. Ampak. Meteo.it je do zadnje kapljice natančno napovedal, kakšno vreme lahko pričakujemo. Sobotna napoved je bila slaba, za nedeljo pa je optimistično kazalo, da bo to naš dan D. In res.
Šli smo v soboto popoldan in iz deževnih meglic smo na sonce pokukali že malo pred Gorico.
Nekako sem planiral, da bolj proti večeru parkiramo kar se da blizu dogajanja, tam prespimo, zjutraj pa lepo »hopala« na pisto. Ob napovedanem obisku 400.000 ljudi se mi je to zdelo še najbolj pametno.
»Deviazione« pa nas je tik pred zdajci oddaljil od »baze«. To sem pričakoval, saj se mi je gneča ob končani prireditvi zdela razumljiva.
Kakorkoli. Villa Manin in njen P sta že dala zatočišče vsaj štiridesetim kamperistom in za hitro večerjo smo se jim pridružili tudi mi. Še prej sem z redarjem v krožišču na hitro pokomuniciral o deblokadi cest in možni nočitvi na samem prizorišču in dobil zadovoljive odgovore.
Aerodromu smo se bližali skoraj v mraku. Organizatorji so skupaj z lokalnimi »agrikulturisti« na hitro posilirali velik del koruze in parkirali smo na blatni njivi skupaj še z nekih tristo kamperistov.
Pričakovali smo še ploho ali dve, ki sta se do polnoči res zgodili. Jutro pa mi je narisalo nasmešek na obraz. Nebo brez oblačka in na robu horizonta zasneženi vršaci Dolomitov. Fantastika.
Kljub temu da sem po kamperju rogovilil že ob pol sedmih, je »klientela« že otovorjena kot mule nosila pripomočke kakor za mega piknik.
Po hitrem in zgodnjem zajtrku smo se priklopili še mi.
Alkohol je bil na prireditvi prepovedan, huda gneča pa je nastajala pred detektorjem kovin in rentgenom za prtljago. Vse dokler… Elegantno nas je vse tri »popokal« po činih sodeč malo višji častnik v maskirki in nas skozi vip vhod spravil notri. Kaj je temu botrovalo, ne vem, ampak vsaj enkrat sem izkusil, kako se počutijo »priviligiranci«.
Ob mimohodu razstavljenih znanih letečih predmetov smo zasedli travnik na začetku piste. Priročno še ni bilo takšne gneče, dodatno pa me je tja vlekla tudi dobra pozicija, saj sem že od daleč videl »profiče«, ki so ves svoj arzenal že izpostavili soncu. In Sabinin komentar: »Pa sem mislila, da imaš ti dolgega«. 😉 Eto takle mamo.

 1

No prireditev se je začela in vonj kerozina se nam je zarezal v nos. Akrobati v mednarodnih zasedbah, helikopterji, vojaška letala, »Air tanker« transporterji, civilna AlItalia, spremstva, starodobniki in še in še. Natrpan urnik vse do večera. Vem, da bom ostalim delal krivico, ampak, če ne govorimo o pilotiranju, je največji vtis name naredil Eurofighter Typhoon. Itak. Kot gepard je neslišno priletel v nizkem ravnem letu, potem pa s polno močjo pospeševal v ovinek. Človek ob tem ne ve ali bi kar malo zavekal ali pa se kompletno ponečedil v frišne gate. Motorji dobesedno trgajo zrak na koščke in ustvarjajo potisk, ki verjetno zlahka podre armirano steno. Brutalen, oglušujoč zvok, ki pri tem nastaja, pa se zdi, kot da dejansko prihaja »The judgement day«. Totalen od*uk. Namesto reklamnih majic bi na štantih morali prodajati defibrilatorje. Še danes se mi ob sami misli na doživeto naježi koža.
No, kot zadnji so seveda nastopili gostitelji. Frecce Tricolori so s pravim spektaklom in dimno zaveso v podobi italijanske zastave zakrili sonce.
Krajše se ne da napisati, daljše pa nima smisla. Naj fotke dokončajo zgodbo.
Ickoficko&EJ200

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

23a

24

25

25a

26

27

28

29

30

31

32

33

34

35

Advertisements

9 thoughts on “Stringiamci a coorte, siam pronti alla morte… l’Italia chiamò! Sì!

  1. Če sem kaj pripomogel k vaši odločitvi, da ste šli, sem vesel za vas 😉 Ko sem se v nedeljo zjutraj peljal iz službe sem gledal oprano nebo proti Italiji, pomislil sem na vas in potočil solzo, ker sem bil preveč zaspan, da bi naredil še 100 km. Vidim da ste užival, fotke pa itak tanartabol

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: