Zeleni Jure Gargana, »driving dog« in pa hurikan v italijanskem Tibetu.

Pregovor oziroma bolje rečeno rek »tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu« bo pri nas očitno doživel svoj neslaven konec, kajti hote ali nehote se »pet pred dvanajsto« največ, da ne rečem skoraj vse, naredi na novo-nastajajočem lektoričinem Ducatiju. V enakem časovnem obdobju je bil Ickoficko pri izgradnji svojega že skoraj gotov, v aktualnem pa smo šele v stanju zaključevanja izgradnje spalnice. No, kvaliteta je na nivoju izdelave mega jahte in od tu tudi morebitni zastoji pri gradnji. 🙂
Ne glede na to pa sem ugotovil, da bi v zadnjih »predpočitniških« dneh lahko »komot« doktoriral pri Miranu Trontlju, če le ta ne bi bil že pokojni. Namreč, prvomajski »global warming« z dežjem v glavni vlogi se mi že od 2013 vleče prek vseh izbranih lokacij in destinacij. Za prihodnje leto pa že kar vnaprej povem, da planiram strateški izlet v osrčje Sahare. Ob mojem obisku bo le ta postala največji zelenjavni vrt sveta, Ickoficko pa »stoprocentno« novopečeni lastnik Keopsove piramide.
Prav zaradi tega sem moral v zadnjem hipu izbrati še kolikor toliko ugodno »časovno-kilometrsko« oddaljen jug in tako podrl plan raziskovanja dravskih jezer, kjer Štroki vsako leto »jodlajo« na veliko in mi delajo gušte.
Sestaviti (se) nismo mogli prej kot v nedeljo. »Šoping« smo opravili na hitro, kar mimogrede in na prvo lokacijo v San Marino prispeli dokaj zgodaj. Smrkljeraj na novo odkriva večino Italije in nad skalnim hribom s trdnjavo sta bila navdušena. Lektorica še posebej z novo torbico, sotrpin pa malo manj s posledično tanjšo denarnico.

IMG_4608

IMG_4621

Za drugi dan je bil napovedan najdaljši »skok«, saj smo uzde iskrim vrancem zategnili šele na plaži pri naselju Lesina Marina. Sedaj je že jasno, da sem izbral Gargano za končno destinacijo. Malo zaradi pobega od »slabega« vremena, predvsem pa zato, ker si ga še nismo uspeli bolj podrobno ogledati, sploh pa ne v pomladnih mesecih.
Do izvoza iz AC pri Termoliju sem »ovinkaril« le z možganskimi vijugami, nato pa sem ob sestopu le zakurblal GPS. Stari laptop je odšel v zaslužen pokoj, novo čudo tehnike pa mi je ob priklopu na inverter le pokazalo iztegnjen sredinec. WTF!? Stali smo ob cesti, Ickficko je sočno »pizdil« in pospešeno d*kal komp, sotrpin pa je zadaj mirno kadil in čakal pred kamperjem, dokler ni njegov ducati v trenutku »znorel«. V šoku sem vrgel »uč« v vzvratno ogledalo in se panično pripravljal na brco nekontroliranega pospeška od zadaj. Obrati so nato v hipu padli, turbina v Ducatiju si je oddahnila, Ickoficku pa je hidravlika le počasi spuščala pritisk.
Ok, zaplenil sem lektoričin laptop, uskladil karto s koordinatami in dobil prva pojasnila o dogajanju. Najbolj požrešna psina znamke Beagle v EU, ki je v lasti naših dveh pasjeljubcev, se je s svojo ritjo, ki se je ne bi sramovala niti Kim Kardashian, med čakanjem usedla na pedal za »gas« in prav očitno hotela poleteti. Verjetno ji je bilo vožnje že čez glavo, nam pa tudi in kaj kmalu smo parkirali le streljaj od morja. Lesina Marina je bila zapuščena mi pa smo si »svobodo« pošteno privoščili.

IMG_4630

IMG_4654

IMG_4666

Pokrajina v Garganu je v pomladnem času res fantastično drugačna, zeleno-pisana pšenična pižama je povsem nadomestila bolj znano zlato večerno poletno toaleto. Obala je vsa v cvetju, kampi so večinoma še zaprti, v izjemah pa že veselo kampirajo večinoma Nemci. In kar je najpomembnejše, bralca bosta v pravem nasprotju s poletnimi meseci lahko uživala v samoti. Tudi mi smo, razen enega obiska kampa, vedno nočili sami. Tudi na vzhodnem delu plaže Scialmarino je bilo tako.

IMG_4691

IMG_4699

IMG_4682

IMG_4718

Mesto Peschici smo žal le prevozili, smo pa zato bolj obdelali Vieste. Ker turističnega vrveža še ni od nikoder, smo se namestili kar v marini. Vieste pa se je po zimski siesti na toplem sončku začelo počasi prebujati. Idilo je motil le vseskozi spremljajoč piš, a smo si kar uspešno iskali zavetrje.

IMG_4740

IMG_4742

IMG_4751

Ker do plaže Vignanotica ni bilo dostopa, kamp namreč še ni deloval – to sem izkusil po dvestometrskem »rikvercanju« –, smo se vrnili malo nazaj na mesto, kjer je Sabinca že v »mimovozu« zagledala »bele labode« na terasi v prvi vrsti. Baia Di Campi je naselje – camp, ki je ob našem obisku štel le kakšnih trideset duš in zategadelj smo prostor lahko izbirali po želji.
Obredno kopanje, ki je sledilo naslednji dan, je našega hrabrega mladiča naučilo, da videz res vara in ga z grimaso najbolj znane slike Edvarda Muncha izstrelilo nazaj iz vode. Ostala posadka pa je ob vsesplošnem oponašanju opernih div v sedemnajst stopinjski slanici kljubovala nekoliko dlje.
Obisk kampa nas je olajšal za osemnajst veveric, kar se mi ne zdi pretirano.

IMG_4776

Teden je hitro naokoli in Ickficko je že malo razmišljal o vrnitvi. V bivšem Leclercu v Manfredoniji smo na enaintridesetega dan pobrali ves kruh v trgovini in jo pičili preko Foggie na znano plažo pri Marini Di Chieuti.

IMG_4804

Poprej sem le sotrpinu namignil, naj ne bo pozoren le na promet, ampak predvsem na brhke mladenke, ki so, po strokovnem pojasnilu mladiču, le »čakale na svojega fanta«. Bralca situacijo kakopak poznata.
Lepotičk skoraj vseh polti bi lahko našteli preko petdeset, a najbolj se mi je vtisnila v spomin Afrodita, ki je v oprijeti obleki z graciozno držo vstopala v avto. Še dobro, da se tistega dne s Sabino nisva nič »spičila«, saj bi kaj hitro lahko začel v Magnificovem stilu:

…Saj ni, da je ne bi, bila je mačka in pol,
človk bi jo odpelu kar čez vikend domov,
ampak ne morem, ne smem,
hvala za kavo, doma mam ženo, otroke,
brata, fotra pa mamo…

»Pa pust’mo stat.«

Skalkuliral sem še dve nočitvi do doma, da se ne bi preveč vozili seveda. Ker pa sem želel vsaj malo menjati traso, sem se odločil za obisk italijanskega Tibeta, kot ga je v nekem potopisu poimenoval Udi.
Spet sem vozil na pamet in se hotel tik pred zdajci »skoordinirati«. A GPS je v zaprti dolini »zaštrajkal« in namesto sto triinpetdeset satelitov našel le uboga dva pa še od teh je bil en verjetno ruski. Posledično me je vozil po »cestah«, ki jih imajo Italijani v planu šele, ko mi končamo drugi tir Divača-Koper.
Kakorkoli, sfalil sem odcep pri Trisungu in zato nehote plezal čez Forco Canapine. A ob prihodu na vrh, sem GPS-u vse to odpustil. Razgled na »planoto« v dolini je namreč od tu res fantastičen. Foto-vremenski termin smo falili za kak mesec do dva, a je kljub temu na sredi polja taborilo čez petdeset italijanskih kamperjev.

IMG_4814

IMG_4813

IMG_4816

IMG_4828

Sabina se je ob sestopu iz kamperja zavrtela na peti in vračajoč se vanj kot sladoledarski Yeti iz Monsters Inc. izjavila: »Welcome to the Himalayas!«. Seveda, iz štiriindvajset stopinj smo prispeli na dobrih petnajst. Konkretne lise snega po hribih v okolici in udarci vetra v sunkih so pričarali posebno vzdušje. Sabina je zadevo sabotirala, a nas ostalih, kakor tudi dela italijanskih žurerjev, vreme ni odvrnilo od bivanja na prostem. Preventivno sem s seboj tovoril skoraj popolno zimsko opremo, opravili smo še dolg sprehod in se zvečer zabarikadirali v kamper. Od tajfuna v Piombinu, kjer sem ugotovil šibke točke termo zaščite, sem le to »nafriziral«, da ji niti monsun več ne pride do živega.
Veter se je zvečer še bolj okrepil, tako da se mi je na trenutke zazdelo, kot da smo parkirani na odstavnem pasu in da tik mimo nas norijo šleperji. Za nameček pa so se sredi noči vetru pridružile še padavine.

IMG_4840

IMG_4845

Jutro ni obetalo nič novega, zato smo se čez pravi prelaz vrnili proti mestu Ascoli Piceno. Temperatura se je z vsako serpentino navzdol dvigala. Da bi malo skrajšal monotonost vožnje, sem nato pri Riminiju skrenil na Adriatico. Na nabitem »štelplacu« v Cesenaticu smo si komaj izborili prostor, skuhali kosilo in se odpravili v mesto. Fešta, stojnice, glasba, ribje jedi … Obiskali smo še ribarnico in jo zapustili dodobra oboroženi. Sezona sip je na vrhuncu in sama misel na jedi, obogatene z vsebino iz vrečke s črnilom, mi je cedila sline.

IMG_4848

IMG_4858

IMG_4861

IMG_4851

Ob odhodu sem lahko praktično preizkusil še gurtno, da sem lahkomiselnega sotrpina potegnil iz močvirja, kamor se je bil med kosilom pogreznil njegov Ducati.
Zaključili smo v družbi vsaj stotih kamperistov s poslovilnim mega roštiljem v Comacchiu in presenetljivo s skoraj nič komarji.
Ickoficko&driving dog

Advertisements

9 thoughts on “Zeleni Jure Gargana, »driving dog« in pa hurikan v italijanskem Tibetu.

  1. Noro! Pa kje ti najdeš vse te prekrasne kraje?
    Pa jih potem še perfektno pofotkaš.
    In privlačno opišeš.
    Bi pa rada bila zraven, ko je beagle legel na pedal za plin. Uf uf! Napeto!

    • 🙂 Bi se lahko reklo, da produktivno izkoriščam dolge zimske večere.
      Morala bi biti šele zraven ko je naša “čurki” požrla celo skledo briketov 2× večjemu italjanskemu sosedu in ga potem še nap*zdila ko je nekaj protestiral. 🙂 🙂

  2. Vau, tako kot smo pri vas vajeni: super fotke, zanimiv opis… Vse pa se
    itak začne z dobro izbrano destinacijo 😉
    Med fotkami sem videl malček znan obraz najmlajšega člana popotne druščine.
    Pišuka je zrasel!!!

    • Destinacijo je tokrat pogojevalo vreme. Kot verjetno pri marsikomu za časa zadnjih praznikov.
      Meni so zmeraj govorili da sosedovi otroci hitreje rasejo od domačih, pa sedaj vidim da to ni tako. 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: