Gejzir sredi travnika,»US Ranger« v parku Maremma, ter tajfun v Piombinu. O »štromu« raje ne bi govoril.

Pihhh jebenti, krompirjevih se sploh ne spomnim. Aja, saj res, sploh nismo nikamor šli. Razloga sta bila dva, »cajt, pa gnar« najbrž.

No, saj je vseeno. Kot je to že ustaljena praksa, smo šele v zadnjih dneh pred odhodom veselo brkljali po lektoričinem kamperju. Od daleč smo notri vrgli trumo, z odpiračem za »piksne« na hitro v bok kamperja izdolbli odprtino za dimnik in priložili dodatni aku, da se ne bi kamperju čisto slučajno zazdelo v kaki mrzli noči spremeniti v iglu.

Na datoteke lokacij sem dal oznake »TOP SECRET«, sicer pa me ta svojat božja sploh nič več nič ne sprašuje, saj točno ve, da jo z mano vedno dobro odnese. Zato sta lektorica in sotrpin šele v Ferrari dobila nadaljni kažipot, ki je kazal smer Rim. Štartala pa sta dan za nami. Mi smo do takrat po E35 kot Krjavelj že presekali Toskano na pol in se ugnezdili le malo pred Viterbom.

Na večer so padali sms in mms-i, a vseeno nismo hoteli izdati, kaj se pravzaprav na naši lokaciji sredi polja dogaja.

Sabini sem kot vedno, pripravil presenečenje. Specialen božični večer se je začel z ekstra gala večerjo. Za romantični desert smo se odšli namakat prav tja, kot že dolgo poprej stari rimljani in sicer v naravne terme. Prvi mali bazen s temperaturo vode okrog šestdeset stopinj, je bil za ležanje neznosen, zato smo preizkušali skoraj vse druge. Ostalih obiskovalcev je bilo le »za eno par«, zato smo lahko nemoteno uživali v vseh »polderjih« v nekaterih tudi čisto sami. Vroča voda, hladen zrak in zvezdnato nebo. Špicaaaa. Romantika itak.

Vrnitev do kamperja sploh ni bila problematična, saj so dodobra pregreta telesa nočni hlad kar odbijala. Mladiča je kopanje predčasno zdelalo, midva pa sva ob branju zaključila dan in kot se za polnočnico spodobi, tudi jezusčka položila v jaslice. 😉

Zasledovalca, ki sta neusmiljeno bičala svojega Ducatija za nami, sta okrog poldneva naslednjega dne že prispela v Orvieto, kjer sem ju preusmeril na lokalno cesto in kaj kmalu sta bila deležna dobrodošlice. Končno smo lahko presenečenje razkrili tudi njima, ob primerni jedači, klepetu in kapljevinah počakali na noč, ter skupaj ponovno zasedli ta »naš« pravi mali geotermalni raj. Sotrpinu se je zadeva zdela totalno nora in oba sta se strinjala, da je bil to najboljši božič doslej. Steklenica penine, ki je ob namakanju med soparnimi meglicami omamljala glave in vlažila naša grla, pa je bila le še pika na i.

Zbudili smo se v vetrovno jutro. Vremenska napoved, ki je za nedeljo obetala celo sneg in to malo pred obalo Rima, me je milo rečeno presenetila. Vseeno smo se podali k morju na martinčkanje. Obšli smo Argentario in si sončno postojanko izbrali na plaži Orbetello. Tako smo vsaj mislili.

Dolg popoldanski sprehod do mesta Talamone, je Ickoficku na dlan položil svežo lokacijo. Parking na sami špici pri svetilniku, skoraj v centru mesta, je bil pravi biser. Tja smo se prebili zvečer, skozi pravi mali labirint enosmernih ulic in za namenček, ker pač tudi v drugem »šusu« ni šlo okrog vogala, vozili v eno izmed njih še kontra. Trud in prekrški so bili poplačani. Izjemen razgled na Elbo&co, spanje pri svetilniku, in vrhunski kruh iz male pekarne ob sedmih zjutraj.

Naravni rezervat, oziroma park Maremma je tudi pozimi, kaj šele poleti strogo prepovedan kamperjem. A mi smo vseeno z glavo skozi zid (beri z gumo čez znake) rinili proti koncu ceste, ki se je v konusu izgubljala na koncu drevoreda in vodila k obali. Parkirali smo skoraj na mivki. Tam je bila še ena oldtimerska verzija kamperja in po razkomotenosti sodeč, je tam vedril že kar nekaj časa.

Bila bi lepa lokacija, a veter se je neusmiljeno upiral in rovaril po boku kamperja in naposled smo ugotovili, da bi se bilo bolje prestaviti vsaj malo v notranjost med borovce. A še preden smo se premaknili se je s »pikapom« od kdove kod naslikal čuvaj parka. Razložil nam je, da tukaj tudi teoretično ne moremo ostati. Niti ene ure ne. Na hitro sem poslikal obalo naplavin in na računalniku brskal za novo lokacijo.

Žal do Piombina nisem imel »ničkaj« pametnega, sem pa špekuliral in razmišljal o ogledu mestnega jedra, sicer pristaniško-industrijskega centra. A že po poti nas je začelo zalivati. In to kar precej. Veter je divjal, kakor da bi zajahal V8 z brezstopenjskim menjalnikom. Zaganjajoče je »šponal«iz minute v minuto. S sotrpinom sva komaj namestila in pritrdila toplotno zaščito na razgledni točki Piombina. K sreči se je dan že prevesil v večer in dineta kamperja je kot že ničkolikokrat doslej, postala osrednja točka. Glede na vsebino komunikacije z domačimi, smo jo z vremenom še dobro odnesli.

Do jutra se je stanje recimo normaliziralo in čisto v ravni črti se je skoraj na robu horizonta pokazal obetujoč pas jasnine. Ker je bilo do silvestrovega še kar nekaj časa, sem kot »plejmejker« predlagal še bližnja toskanska klišeja. Volterro in San Gimignano.

Lokacije so top, pa še morebitnega vetra se bom »losal«, sem upal.

Ogledali smo si prvi biser, preplesali in prespali v potujočem »đuboksu« pod obzidjem in nato odšli San Gimignanu na proti. Maja 2007 sva tu že križarila in zaradi hude gneče izpustila mesto stolpov. No tudi tokrat s free parkingom ni bilo nič. Preprosto in žal ni prostora.

V svojo mrežo pa nas je v krožnem ujel skuterist v svetlečem brezrokavniku in nas v polomljeni angleščini novačil v svojo »cerkev k maši«.

Ok sem si rekel in za 22€ smo na »štelplacu« dobili neomejen prevoz z minibusom do centra, vroč tuš,wifi, vodo in elektriko. Ickoficko kot »ta glavni frajer«, pa sploh nima polnilca in 220V na potovanjih mu je zadnja briga.

Kakorkoli, dvakrat smo obiskali mesto in ko smo se vračali iz večernega mimohoda, smo pobarali kuharja, ki je že od dopoldneva kuril sumljivo velik ogenj in opletal z ogromnimi rešetkami. Slutil sem, da je to le predpriprava za debele toskanske »florentince«. Ker sem neko kopijo le tega pokonzumiral že kak dan nazaj, me zadeva le ni tako pritegnila kot bi me sicer. Piko na i je dodala še cena, ki se je zasidrala na okroglih štirideset eurov za kilogram te »slaščice«. Po izpovedi kuharja je zrezka za dobro kilo in za štiri osebe bi potrebovali najmanj dva. Toliko pač nismo bili pripravljeni odšteti, zato smo si požrtijo v kamperju naredili kar sami.

Že zvečer pa mi je izklopilo trumo. Bivalni aku je »zaštrajkal«. Logika. Dobljen je bil rabljen, uporabljan štiri leta, »valjda« da se zgodi. Nič. »Poknem« manualno briko na motornega, in rdeča ledica nam je preko večera svetila še celo noč. Vseeno smo spali na toplem bp, Iveco pa je zjutraj komaj »speljal« skozi »utripajočo zeleno«.

Lektorica in sotrpin, ki sta se ob zaključku prejšnjega dne poslovila s hudomušnim… »pojdiva raje k nama tukaj ratuje mrzlo«… sta bila že od svita brez plina. Aaaaaaaaahahaaaa, šleka pac.

Nič, menjali smo bombolo in »kurblali« kamperje.

Smrkljeraj še ni bil v Pontederi v Piaggiu, kjer domuje legendarna Vespa, pravzaprav sploh še ni bil v Toskani, torej sem se letos spet zapodil pogledat ta delček italijanske zgodovine, še posebej pa zato, ker sva ga lansko leto hotela pokazati mladiču, a smo žal naleteli na zaprta vrata.

No letos preverjeno ni bilo tako in brezplačni prikaz motorizacije, ter industrializacije Italije nam je popestril popoldan.

In kam za silvestrovo?

Bralca se bosta verjetno že praskala po lobanji in si mislila oooooo Ickoficko izpel si se, ponavljaš lokacije »sram te bilo«.

Ampak.

Doma sem »guglal« za feštami in ostal pred dilemo. V mestu Lucca, kjer smo vandrali lansko leto, je bil napovedan super tradicionalni »capodanno« s skupino I-pop. V Viareggiu pa skupina Abba dream, v kateri performansih smo uživali iz 2013 na 2014 v Lucci. Vse skupaj je seveda locirano pri sredozemcu, kjer sem si obetal najboljše in najtoplejše vreme na dokaj neoddaljeni destinaciji od doma.

Odločil sem se za Viarregio, ker tam še nismo bili in pa tudi zato, ker sem vedel da Abba dream naredi dober »party«. Seveda pa nas to ni odvrnilo od obiska Lucce. Eeeej Mojcej, tokrat sem bil že »stari maček« in sem turističnega vodiča oddelal zadovoljivo.

Skozi Viarregio sem se v poznem jutru 1.1.2014 že peljal, si takrat ogledal lokacijo in opazil, da se beli »plastični labodi« nahajajo kar na obalnih parkiriščih. Tudi ta ugotovitev me je za letos še malo bolj pritegnila.

Nič, spokali smo torej v Viareggio in zasedli ložo med ostalimi vagabundi. Punce so bile že dopolddan na šampanjcu, to smo jim privoščili, seveda saj so za večerjo kuhale vsaj pet različnih vrst jedi. Ena izmed je bila tudi segedin, ki je prvega nadomestil sarmice.

Malo me je sicer zbegalo, ker ob prihodu nisem videl kraja dogajanja, še manj kakšnega prireditvenega odra. Končne sume pa so potrdile »kuharice«, ki so prišle iz popoldanskega ogleda promenade. Ukrepati sem moral hitro in takoj odbrzel na recepcijo hotela po informacije.

Ugodovil sem da so bili moji podatki le na pol točni. Koncert Abba dream je organizirala lokalna »oštarija«, lokacija bo zaprta in kot temu priteče bo seveda vstopnina. Bojni plan je bil strateško spremenjen in desetminutni obisk avtoceste, nas je prestavil nazaj v Lucco, kjer smo se utaborili na isti lokaciji in rešili dan.

Pričelo se je mračiti in zabava je zaživela. Sprva v kamperju, nato pa smo se okrog pol enajste odpravili za obzidje. Na piazzi San Martino so publiko že ogrevali štirje mladci. Zvok je bil povprečen, da ne rečem slab, fantje so se sicer trudili, a več kot vzburiti prvo vrsto najstnic jim ni uspelo.

Tako smo kot lansko leto dočakali nagovor župana&co. V Lucci novo leto praznujejo dvakrat in sicer prvič ob polnoči kot ostala Italija, drugič pa sedemnajst minut in devetinpetdeset sekund kasneje, baje po luninem koledarju.

Nato pa je DJ lokalnega radia napravil uverturo v novo leto. Izgledalo je, kot da so fantje poprej pozabili vtakniti šop kablov v »feršterkeraj«. Bassovci so »zatresli« trg, približno sedemtisočpetsto obiskovalcev je oživelo, pravi bum pa je le par komadov kasneje naredila skupina I-pop.

Drobcena punčara z mogočnim glasom, je razživela publiko. Od naše posadke se je logistično najbolj razvnel sotrpin in si z mešanico hip hopa in jazz baleta pridobil naklonjenost kar nekaj simpatičnih italijanskih simpatizerk. Skupina pa je »nažigala« priredbe svetovnih hitov, od Tine Turner, Madonne,Anastazie, will.i.am-a, pa do Black Eyed Peas, Glorie Gaynor, itn, nekatere so mi zvenele celo bolje kot originali. Žur.

Mladič je omagal okrog pol tretje. Na parkirišču sem mu obljubil še ognjemet in spraznila sva eno baterijo s šestnajst salvami, ki jo je doniral Božiček.

Za popotnico v mižale sva s sotrpinom na parkingu spila še dva »pera« in nato oba izginila za drsnimi vrati.

Kot ponovoletni »relaks« sem tokrat izbral Manarolo. Štartali smo iz prebujajoče se Lucce. Klik-klak. »Wtf?!« Še enkrat. Kliiik-klak. Motorni aku je bil mrtev. Sabini sem pomignil naj pripravi moje »hard-core« kable, ki sem jih za takšen primer izdelal. Sotrpin se je s svojim pridrsal bliže. ++, – -. Pauza 30 sec. Vroooom. Zadeva mi je počasi že najedala.

Iz Manarolinega grozno visečega parkinga odhajajoč »v dolino«, smo se za cel popoldan družili z Japonci in Američani. Na razgledni točki obalne pešpoti smo našli primeren kotiček, kjer nas je direktno sonce dodobra pregrelo. Po moje bi lahko prespali, a sem se po kratkem posvetu vseeno odločil za Portovenere.

Iveco je normalno zarobantil in probleme z akujem sem pozabil. A le do naslednjega jutra.

Klik-klak.

Jebenti. Malo z napetim živcem sem »poknil« briko in štartal. Nič, nada, niente. Jebenti »again«. Kabli in ponovili smo vajo.

Ok sem si mislil. Komplet posadko sem imel namen peljati na top pizzo, v pizzerio Un posto al sole, kakopak spet v Parmi in špekuliral, da si bo aku do tam že nekako opomogel. No spotoma sem ugotovil, da se mi tudi bivalni aku ne polne. Definitivno sem s startanjem v briki skuril rele. Aaaagrrr(1).

Parma.

Pomljaskali smo tri pizze, eno s štirimi siri, eno z ocvrtimi kalamari,in tretjo klasično. Superb. Testo je bilo tanko kot papir in izjemno okusno.

Štartati smo hoteli proti Mantovi. Klik-klak. Aaaagrrr(2).

Vedel sem, da bo treba po nov aku. Dobil sem ga v hipermarketu, na parkirišču smo ga zamenjali in pičili do Mantove, kjer smo do polnoči igrali Človek ne jezi se, (hvala teta Nada).

Mama pa nas je nestrpno pričakovala, med drugim tudi z »obilno košto« zato smo se »ahtali« da smo bili hitro doma.

Ps.

Odneslo je samo dušilko in ne releja. Ickoficko je že kar malo pozabil, da je vgradil varnostni sistem. 😉

Ickoficko & Fiamm