Ali je »leteči Holandec« res obut le v japonke?

»Pišuka Polde« bolna »fora« iz mladosti, ki je iz zaprašene datoteke prastare risanke spet privrela na dan, ko se, v izogib bolj resnim kletvicam, psihično prepričam, da ne »onesnažim« mladičev kopirajoč se besedni zaklad.

Teh »pišuk« pa je bilo v zadnjem času kar nekaj. Zadnja se je dogajala le večer pred odhodom. Bralca verjetno ne vesta, da je lektorica mojih zapisov verjetno uporabila vse Sigmundove prijeme in znanja, da je svojega bolj motrističnega sotrpina tako hitro prepričala v nakup kamperja. No, pravzaprav je v tem trenutku vozilo skoraj še branjevski kombi za vožnjo sveže »domače« trnovske solate ali za pelete iz Baumaxa. Kot že v začetku odstavka nakazano, je šele zadnjega večera Ickoficko osebno žagal ogromne odprtine in luknjal stranice kombija ter montiral okna. (Da bo vsaj na prvi pogled pravi kamper).

Ob devetnajsti uri smo bili »fertik«, nato smo v sedmih minutah in pol vrgli notri tepih, postavili zasilni »podest« za francosko ležišče in bili ob polnjenju zalog in potrebščin okoli desete zvečer skoraj gotovi.

Odhod je bil zapovedan naslednjega dne ob osmih, a sem bil malo pred deveto še zmeraj deležen nasvetov skrbne mame o drugačni mentaliteti »severnjakov«, spoštovanju zakonov, disciplini, načinu vožnje ipd. Kakor, da je mama tam gori seveda že ničkolikokrat bila.

Ker ta naš »ultimativni đouk« od države lastniku kombija izpuli iz žepa kar štirideset veveric za sedem dnevno vinjeto, je lektorica ubrala stranske, beri dobesedno »vukojebinske« ceste, za dospetje do Karavank, kjer pa smo imeli neke vrste meeting point. Le tega smo nato praktično prestavili na senčno stran Alp, na identično frekvenco uskladili »Brondije« in jo pičili proti severu.

Prva pavza – bavarsko »morje« Chiemsee. Super-ekspresno kosilo nam je lepo privezalo duše, da smo z zmagovitim tempom do večera pridrdrali v vasico Blaubeuren. Padel je domač špehnato prekajen narezek in po aktivni konzumaciji kapljevin smo, sidrajoč pri športnem parku, v postelje popadali tudi mi. V spanec pa nas je dokončno zazibalo neurje s točo.

Do jutra se meglice nekako niso razkadile, dež pa je po malem znova začenjal, zato smo ogled zanimive vasice s ponori in izviri žal izpustili. »Konje« smo gnali do Karlsruhea, kakor v dresurski maneži preskočili Alzacijo in se preko panoramske cestice D3 zavihteli skoraj na trdnjavo v mestu Bitche.

 

IMG_3943

 

IMG_3945

Na tej poti čas res ni bil naš zaveznik, vreme pa, kot bom kasneje še omenil, tudi ne. A kakorkoli že, lepo mesto vredno ogleda, žal pa smo mi po zaužitem kosilu le na hitro odkorakali en krog po opustelih nedeljskih ulicah, kajti večerna belgijska postojanka v mestu Dinant je že čakala na svoje goste. Pred tem smo v belgijsko-luxembourškem mestecu Martelange le težko izbrali eno od številnih črpalk, pošteno pogostili jeklene konjičke in pa z akcijskimi cenami piva, tobaka in čokolad razdražili svoje brbončice. Aja, tankali smo za 1,18€, še prej v Salzburgu za 1,28€, pa tudi v vasi Blaubeuren v Nemčiji sem videl ceno 1,34€. Se pravi, povsod ceneje kot v našem malem »raju«. Ampak, »takle mamo, knede«.

IMG_3971

Dinant. Svetovali so mi, naj belgijsko pokrajino prečešem čez Ardene, a me je to ljubko mestece prepričalo, da pičim po sredini in naprej proti Bruslju. V Dinantu smo taborili na parkingu pred trdnjavo nad mestom, poleg katere je vojaško pokopališče iz I. svetovne vojne, v dolino, se pravi srce mesta, pa vodi tudi žičnica.

IMG_3966

Streljaj proti jugu v vasi Falmignoul bi si lahko ogledali muzej in pa najmanjšo pivovarno v Belgiji, a kot že rečeno, nam je »kuzla« stalno skakala v rit, tako da smo se v svežem jutru le sprehodili skozi Dinant, kjer je bilo vse okrasje v znamenju saksofona. Celo države članice EU oziroma njihova glavna mesta so imela vsaka po en XXL model saksofona na mostu, ki prečka reko Meuse. Kasneje smo izvedeli, da se je v mestu rodil Adolphe Sax njegov izumitelj in da bodo jazzovske aktivnosti tam potekale skoraj skozi celo leto.

IMG_3975

Na Nizozemsko smo prispeli šele v ponedeljek. Ročno zavoro pa smo prav v prvi vrsti poleg kopice ostalih štirikolesnih vagabundov zategnili na Brouwersdamu.

Mladič se je iz popoldanskega drnjohanja šele prebujal, sam pa sem skozi »šoferšajbo« opazoval dogajanje. In prav poleg nas je taborila nemška družina z malima otrokoma, ki sta se bosonoga in pa v kratkih hlačah igrala v mivki. Seveda, sonce je sijalo, po morju sodeč se je veter sicer malo napenjal, a na prvi pogled je bilo vse prijetno. A le dokler nisem stopil iz kamperja.

IMG_3977

Dokaj debele dolge hlače in pa še recimo jesensko-zimska športna srajca nista mogla preprečiti ježenja kocin in nabiranja kurje polti. Ob pogledu na sosedove mladiče sem še malenkostno vztrajal, nato pa sem se vrnil v kamper po zimsko bundo. Za vsak slučaj sem nataknil še konkretne nogavice, pospešeno pa sem razmišljal še o dolgih »gatah«.

»Pišuka Polde.« Kmalu je cela posadka stala pred kamperjema zadekana v zimske koce in buljila v plažo z biljardkuglami. Wtf?

Zgledalo je, da je večina izgubila kompas. Ups, ne kompas, ampak termometer.

V glavi smo imeli roštilj, zato sivih celic nismo ne vem kaj obremenjevali z zadnjimi kriki mode sosedov iz »Kamčatke«.

IMG_3978

Preselili smo se iz prve vrste za visoke sipine, veter je logično pojenjal, Ickoficko je kuril oglje in »lajf« se je zdel fantastičen.

Bolj kot se je bližal večer, manj sosedov smo imeli. Sicer sem videl tablo o prepovedani nočitvi, a sem malo izzival in špekuliral, da to velja tako kot po vseh »normalnih« demokracijah le za poletne, turistične dni, zato se s prometnim znakom nisem kaj preveč obremenjeval.

Ob mraku, ko je veter pojenjal, smo se umaknili na sam konec Brouwersdama, ga »srali« do polnoči, gledali v zvezdno nebo ter se s nekaj promili krvi v caberneju zviška zvrnili v postelje.

IMG_3984

01:36

Wake up. Police. You are not allowed to sleep here.

WTF?

Pogledal sem skozi okno in po lektoričinem »kamperju« sta razbijala dva varuha nočnega reda in miru, ki sta očitno kalila naš mir ter z »meglajtkama« svetila v notranjost.

Maaaaa, »dej dej«, BMK. Jaz grem nazaj spat, sem si dejal in se zvrnil nazaj na posteljo. Razbijanje je bilo čedalje hujše, dokler le ni stranskih vrat odprl lektoričin sotrpin.

Z izgovori, da pač ne razume angleško res ni prišel daleč, zategadelj pa je toliko bolj zadevo razumela lektorica, a se je vseeno poizkušala izviti iz modrega primeža s trditvijo, da smo kar precej popili in da nikakor nismo sposobni za vožnjo. Za plave angele to ni bil problem in v stilu »lahko vozite nažgani, le spati ne smete na prepovedanih mestih« smo bili primorani na premik. Zaradi vsote kazni, s katero sta moža postave grozila, s katero bi lahko napolnil kar dva rezervoarja z dizlom pa še bolj. Dobro, dobro; ok,ok. Pa gremo no, če smo v napoto. Komu, sicer ne vem.

Sredi noči sem zakurblal komp, poiskal najbližjo vasico, vklopil gps in krenil. Čez sedem minut smo bili na P v središču vasi Ouddorp, kjer smo mirno nadaljevali z žaganjem stranskih omaric do jutra.

Zjutraj sem se sam sprehodil po centru, prečekiral lično tržnico. Posebno fascinantni so bili trgovci z rožami (šopek 50 tulipanov 5€) pa tudi ostali so imeli lične štante in na oko kvalitetno blago.

IMG_4013

Nadaljevali smo proti Kinderdijku. Moram priznati, da se za to potovanje nisem tako dolgo pripravljal kot običajno, itak je bilo tako malo časa, da sem vključil le par »must have« točk, ostalo pa, kar bo pa bo.

Pri »mlinih« je bila gužva. Predvidevam, da je vedno. Naše male »korete« smo zaradi gneče na uradnem parkingu pustili kar na uličnih parkiriščih in za par uric zavzeli starinski »pretočno-namakalni-plovni« sistem.

IMG_4017

Nato smo po več-slednih srčnih betonskih arterijah Rotterdama le prispeli do legendarnih zapornic, kjer smo se namenili kuhati kosilo. Zunaj se je dogajala ohcet, nevesta pa je navkljub vetru in za naše razmere hladnim vremenom drobencljala v prosojnih tančicah in čipkah na razgledno točko.

IMG_4026

 

IMG_4034

Na poti v oazo tulipanov Keukenhof smo se pofočkali še v mestu Delft, zaobšli Haag in Leiden ter parkirali na vsem znani poti ob poljih tulipanov. Videlo se je, da je največji »razcvet« že mimo, le na pol uvele narcise so dajale slutiti, kakšna razkošnost barv se je tu dogajala v preteklih tednih.

IMG_4044

 

IMG_4047

Parkirali smo pred belgijskim kamperjem. Ker sem zaradi visečega terena hotel kamper le malo znivelirati, je par, ki je moje početje opazoval, malone uporabil vso gluhonemo in morsejevo gestikulacijo in mi hotel nekaj dopovedati. Začudeno sem gledal, nato pa je »mama« z dlanjo ukazala stop. Nič mi ni bilo jasno. »Ata« je poslala ven, le ta pa je odklenil box in ven potegnil zidarsko »vaservago«. Hotel sem se že prijeti za glavo, a sem moral ostati vljuden in zadevo kulturno zavrniti in še sreča, da je medtem lektorica, ki obvlada francosko pojasnila, da nismo tako »pikolovski« in se za pomoč zahvalila.

Kljub mrazu (zunaj smo sedeli v zimskih bundah in še dodatno zaviti v debele odeje), smo vztrajali pozno v noč.

IMG_4055

Devet milijonov tulipanov od tega kakih milijonosemstodvaindvajsettisočpetstoenainosemdeset odcvetelih je bilo res nekaj posebnega. Gneča je bila na vrhuncu in ob izhodu iz cvetočega raja bi lahko naštel preko dvesto kamperjev, ki so se gnetli na travnatem parkirišču.

IMG_4054

 

IMG_4072

 

IMG_4089

 

IMG_4096

 

IMG_4100

Pičili smo jo še bolj na sever. Že doma sem zguglal še bolj idilične lokacije cvetočih polj za kak fotošuting in pa kakopak lokacije prav posebnih lokalov.

Jap, Ickoficko je zavil v pravi Canabis Coffeeshop.

V Alkmaarju smo počili štiri žmigavce in z lektorico sva vkorakala skozi vrata.

V nos se nama je takoj zarezal značilen oster vonj. Znašla sva se v nekem predprostoru – vetrolovu. Na eni strani so bila vrata za vhod v lokal, na drugi pa »vitrina z okencem« podobno kot pri nas na pošti, kjer je brhka mladenka s poreklom iz črne celine nedolžno vprašala, kaj bi. Ker sva se še spopadala s ponudbo in cenikom, sva povedala, da morava še malo premisliti. Za nama se je že nabrala vrsta. Poslovnež v obleki in kravati, tipičen popoldanski sprehajalec, Afričan z dredovsko frizuro in podobno.

Ker »rizl« nismo imeli, sva se odločila že za zvite smotke in to za zadnje, najdražje tri iz cenika. Mladenka je vzela vsakega iz svojega predala, na enega napisala skrivnostni H in jih zapakirala v vrečko. Medtem pa je poslovnež, ki je pred tem zaprosil za vstop v »kavarno« že užival v opojnem oblaku dima.

Pustila sva malo več kot deset evrov in se vrnila v kamper. Kot, da bi prišla iz kakšne lekarne recimo.

IMG_4103

 

IMG_4105

 

IMG_4107

 

IMG_4113

Nekje ob poti proti Den Helderju smo našli travnik z idilično okolico in preživeli popoldan, zvečer pa nas je pot zanesla v znani mornariški muzej, kjer smo plačljivo prenočili. Po deževni in vetrovni noči smo izkoristili še vse ugodnosti štelplaca in se čez največji nasip – jez Afsluitdijk začeli vračati na jug.

IMG_4115

 

IMG_4117

 

IMG_4118

 

IMG_4122

Zabeleženo sem imel še točko pri Harderwijkškem dolfinarumu, da mladiču malo popestrim potovanje. Prvo popoldne smo piknikirali na travniku pred mestom, si ogledali center in po mnenju mimovozeče kolesarke naročili pravo italijansko pico za večerjo. Holandija je fajn, ker vsi govorijo angleško in tako lahko zveš kar te zanima.

Na primer, odsotnost nakupovalnih centrov. Nizozemci so tradicionalisti, ki ne zapravljajo denarja kar vsevprek, kupujejo v lokalnih trgovinah v centrih mest, ki imajo tudi človeku prijazen delovni čas, saj jih večina obratuje le do osemnajste ure. Pa tudi na sploh sem opazil, da so ljudje skromni. Zase ne potrebujejo veliko, čeprav bi si lahko marsikaj privoščili, živijo v majhnih ličnih hiškah z zelo urejenimi vrtovi. Avti so večinoma novi, niso pa visokih razredov, kot je to bolj pogosto v Nemčiji, pač pa bolj srednji do visoki srednji razred. Množično pa uporabljajo zelo posebna in tudi hudo draga mestna kolesa z zelo visokim krmilom in vzmetenim, največkrat kakor sedlo oblazinjenim sedežem. Vožnjo z njimi obvladajo v piko, še posebej izogibanje pešcem in avtomobilom.

IMG_4130

No, naslednje dopoldne smo namenili obisku dolfinariuma. Vstopnina je kar precejšnja, in sicer 27,5€ po glavi za mladiča le 2,5€ popusta. Ampak kar je tu, je. Niti rahlo rosenje niti hladen veter nista zmotil trume obiskovalcev, ki so okupirali park. Mi komplet zadekani v bunde, Nizozemci pa komaj kdo s kakšno vetrovko, nekateri v kratkih rokavih, ženske z natikači brez nogavic ali obute celo v japonke. Tudi otroci podobno. Čisti Darvinizem. »Survival of the fittest«.

Kakorkoli, prečesali smo »park«, si ogledali dve predstavi z delfini, potem z morskimi levi, a žal zamudili eno s tjulnji. Vseeno je bilo poučno in zanimivo. Priporočam raztegnitev časa ogleda na ves dan.

IMG_4131

Zabeležen sem imel še železniški muzej v Utrechtu, a nekako nisem našel ustreznega parkirnega prostora, kjer bi lahko še kuhali, zato smo bili hitro sklepčni. Dovolj je bilo. Bili smo zelo daleč. Sledil je skok na avtocesto in via Nemčija. Vračali smo se preko Dusselforfa in Kolna. V Lidlu smo nabavili špecerijo in pa, po mnenju sotrpina, ki se je tokrat zadolžil za nabavo božjega nektarja, super duper temno Grafenwalder pivo. Potem sva še ženskam odvezala ketne in jih po par dnevni abstinenci šopingiranja spustila v nakupovalni center.

Kasneje, med vožnjo proti mestu Siegburg, kjer naj bi se vkopali na ličnem odmaknjenem počivališču, pa sem brondije napolnil s krohotom. Namreč, pivo, ki si ga je izbral sotrpin, je imelo napis bleifrei oz. beri alkohol«frei«. Zbadanju ni bilo ne konca ne kraja, tako da je potem siromak malodane oropal bencinpumpo in si prinesel dve litrski piksni extra strong danskega Faxe piva z desetodstotno stopnjo alkohola in potem posledično izgubil bitko z »maligani« še pred koncem »fešte«.

Krog smo zaključili na samem izhodišču pri bavarskem morju. Od popoldneva in preko noči je deževalo kot iz škafa. Imeli smo le šest stopinj in čez avstrijske prelaze bi lahko pričakoval celo sneg. Pri vznožju Karavank pa je termometer kazal že okroglih petnajst in dejansko smo se po devetih dneh prišli domov pogret.

Povzetek: Na nizozemskem sta bralca lahko svobodno zakajena, vozita pijana, le spati ne smeta na mestih, kjer je to prepovedano. S seboj vzemita oblačila, ki jih sicer vlačita s seboj na smučanje. Namesto sončnih celic na strehi kamperja predlagam vetrnico ali dve. Vstopnine v različne muzeje in podobno so drage kot žafran. Res pa je, da je ogromno za videti. Ljudje so prijazni, skromni in vsi govorijo angleško. Pazita se domala divjih kolesarjev po mestih. Sicer pa je dežela zelo urejena, po mojem okusu celo preveč. Obiskali bi jo večkrat, če le ne bi bila tako prekleto daleč.

Ickoficko&kanabis

 

 

Advertisements

12 thoughts on “Ali je »leteči Holandec« res obut le v japonke?

  1. Gori na severu se otroci ne le igrajo bosi na mrzli plaži, ampak tudi med tem, ko dežuje. To je za njih čisto normalno, no meni pač ni bilo. 🙂 Drugače pa, lepo potovanje ste imeli.

    • Hm ja kar pogrešal sem nasvete skrbnih mam v stilu: Obuj nogavice da se ne prehladiš in pa: Ali spet nimaš kape mulc, poglej kako piha, potem boš pa spet smrkal cel teden, na evo že kihaš… 🙂

  2. Ja, človek bi si res moral vzeti veča časa, če bi hotel Nizozemsko v miru prerajžati 🙂 Mi se bomo sigurno še vrnili, kajti ostalo je še veliko stvari (tudi nam tisti vlakci v U 🙂 ) Je pa, vsaj meni, zanimiva dežela

  3. Severnjakinje spravijo v sramoto mariskaterega “bolj južno živečega” dedca, ko mora priznati poraz in si na glavo povezniti, od mame naštrikano, zvesto zimsko kapo ter izolirati gluteus maximus v dolge gate. Seveda gospe/gospodične paradirajo okoli, kot si sam napisal, v japonkah :).

    Luštno potovanje, zanimivo opisano in napisano (stil pisanje me spominja na pisce revije joker, če ti je slučajno kaj znano).

    Želim še mnogo zanimivih popotovanj, obiskanih krajev ter veliko varnih km.

  4. Ejga, super ste tole zvozili. A ste se to z Vlasto kaj zmenili? Mater, kadarkoli me začne futrat s kakšno novo destinacijo, jo vi še bolj zakurite 🙂

    Fotke – kot ponavadi – kapo dol!

  5. Hvala za vse nasvete, pa lepe fotke.. mi gremo “gor” še letos!
    (malo popravkov bo treba, imaš dosti več kot dva bralca 😉

    Kako so bili pa motoristični sotrpini zadovoljni?

    • Ej Mojcej, le pojdite, je vredno.
      Motoristi malo z nostalgijo pogledajo kadar se kaka ropotajoča ameriška zver pripelje mimo, ampak potem se ozrejo na svoj mali dom in pa v piksno pera pa je vse super. 🙂

    • Glede na to da sta lektorica in njen sotrpin spala kar na “provizoriš” podestu, je težava le še v avtu in ne v samem “(z)rihtanju” le tega. Poročaj ko bodo rezultati. Srečno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: