Klišejska mesta, klišejske fotke in pa nizek prelet čez Apenine

Za krompirjeve smo pavzirali. Neprostovoljno. Malo je temu botrovalo vreme, malo kronično pomanjkanje €, malo pa sabotaža v obliki virusov, ki so se prosto sprehajali po mladičevem krvnem obtoku. Vrtec je kar se tega tiče j*ba.

Bolj kot se je bližal adventi čas, boljše ideje so padale na plan, kam odriniti ob prelomu leta. Prosti dnevi v tem terminu so bili razmetani zelo na široko in z malo uporabe kreativnega računovodstva bi lahko dobil kar konkretno raztegnjeno »časovnico«.

»Kaj pa če bi jo mahnili na Korziko?« je Sabinca prispevala idejo, zaradi katere bi jo od veselja skoraj kušnil na rit.

Kakih štirinajst dni je bila to opcija, ki me je z vsakim zgodnjim jutrom pomagala brcniti iz tople postelje. But life is no fairy-tale world, bi rekel Morgan Freeman v kultnem filmu The Shawshank Redemption.

Splet okoliščin in popolnega poslovnega kaosa, katerega vzroke in posledice ne bi razlagal, mi je dalo na znanje, da bom zelo vesel, če bomo lahko sploh kam šli.

Na koncu sem se odločil za mesta, ki so večinoma zelo oblegana, mi pa smo jih redno izpuščali in nekako zanemarjali. Praznične okrasitve, dogajanja in podobna adventna »pornografija« bi lahko dodale piko na i, da bi se le-to nekako izplačalo videti.

Božični večer smo preživeli za domačim zapečkom, ne pa tudi božični popoldan, kajti mladičeva vročina ni pojenjala že dva dni in tako sva hočeš nočeš morala osebju v zdravstvu voščiti vesele praznike. Po analizi krvi se kaj hujšega ni obetalo in tako smo še dodatno razveselili mamo, ki ob vsakem našem odhodu v sebi tlači napade panike, skrbi, modrih nasvetov in »plavih« navodil.

Petindvajsetega je mladiča še vedno kuhalo, sam sem mislil počakati še kak dan, a je Sabinca pritisnila na sireno, ki označuje odhod.

»Saj gremo na toplo kajne?«

Prikimal sem in obrnil kontaktni ključ.

V Bibione smo prispeli v trdi temi. Parkirali smo pred semaforjem na plaži, ki je kazal čas, datum in temperaturo. Zunaj je pihalo kot za stavo, kipeče morje pa je sicer široko italijansko plažo spremenilo v finska jezera napolnjena z naplavinami.

IMG_3635

Napoved za naslednji dan še ni bila najboljša, a smo dopoldan vseeno ujeli nekaj sonca, ki je posvetilo skozi malo večjo raztrganino v oblakih, tako da smo lahko opravili krajši sprehod in si pljuča »nafilali« s slanim kisikom.

IMG_3643

Treviso. V družbi še nekaj avtodomarjev smo kuhali kosilo in se proti mraku odpravili v center. Mladiča je osvetljeni »Las Vegas« navdušil, še najbolj pa atrakcije v obliki kičasto osvetljenih vrtiljakov in podobne »navlake«.

IMG_3674

IMG_3679

Vzgojno sva izpogajala le en oseben »dodatek« na dan, v obliki konzumacijskih ali čustvenih dobrin. Nekako se je skozi celotno pot ta sistem obnesel, čeprav sva mu seveda nekajkrat pogledala skozi prste.

IMG_3685

Ker imajo Italijani šestindvajsetega praznik tako kot mi, smo si nekaj zalog naredili šele dan kasneje v megacentru pred Padovo. Mesto smo nato izpustili in se »odšlepali« do Ferrare. Procedura ogleda je bila enaka, jutro je prineslo oblake, katerih smo se uspešno znebili s prihodom v Firence.

IMG_3712

Parkirali smo na najboljši točki, in sicer Piazzale Michelangelo. Kosilo z najlepšim razgledom smo zaključili z večernim osvajanjem strogega centra mesta. Peš smo se spustili v »dolino«. Kup zlatarn na mostu nas ni zanimal, pač pa smo malo »špegali« za kakšnimi unikatnimi usnjenimi izdelki, katerih lokalno poreklo nam je predstavila že prodajalka torbic v San Marinu. Z mladičem sva si med tem privoščila še najdražji sladoled v zgodovini familije. Trinajst evrov za vsakega po eno kepico. Ok, res je bil enkraten, ampak takšna je bila tudi cena.

IMG_3720

IMG_3733

IMG_3741

Ponte Vecchio, Palazo Vecchio, Piazza del Duomo so se v družbi neštetih turistov, v večini Japoncev ali Kitajcev (they all look alike to me), nizale pred nami. Lušten »ferker« in fajn mestni utrip. Okrašene so bile le glavne ulice, kar je ob velikosti mesta tudi razumljivo.

IMG_3759

IMG_3761

IMG_3765

Večer je šel hitro mimo, mamica pa se je še pred počitkom spremenila v tibetansko šerpo – bralca se bosta pridušala, da to ni ravno kavalirsko – in najinega mladiča »dostavila« nazaj na ploščad.

IMG_3769

IMG_3776

Prespali smo v družbi uličnih prodajalcev kiča.

Naliv, ki se je vidno približeval iz Apeninov, me je presenetil med jutranjem fotošutingom. Pobegnili smo mu proti sredozemski obali.

IMG_3789

Mladiča sem mislil presenetiti z obiskom Piaggiovega muzeja v Pontederi, a je bil, ker je bila ravno  nedelja, žal zaprt. Imel sem še eno železo v ognju, a o tem malo kasneje.

Dan smo preživeli na plaži pred Viareggiom, kjer smo tipično roštiljali. Piso sem imel namen izpustiti, a je Sabinino moledovanje, in pa ker je imela ravno rojstni dan, »prevagalo«. Spali smo na uradnem »štelplacu«.

IMG_3792

IMG_3797

IMG_3799

Jutro je obetalo lep dan. Mladiča sem presenetil z obiskom Pinocchiovega parka v vasici Collodi. Zadeva je ok, vendar definitivno ni vredna trideset veveric, kolikor smo jih porabili za vstopnino.

Dan pred silvestrovim smo že dosegli prelomno-praznovalno točko našega kroga po Italiji. Mesto Lucca smo obiskali prvič, a definitivno ne zadnjič. Po izkušnjah z lanskega novoletnega rajanja, kjer je mesto Cesenatico doživelo pravo okupacijo s strani kamperistov, je hotel Ickoficko položaje zasesti že kak dan prej. A se je kasneje izkazalo, da za to ni bilo potrebe. Parkirišč je več kot dovolj, treba je le izbrati tistega, ki je najbližje mestu. Kljub temu smo bili v gnezdecu z ostalimi vagabundi.

IMG_3813

Moram priznati, da je bilo do sedaj mesto Lucca od vseh še najtrši oreh za sicer kar spodoben orientacijski kompas. Rešil bi me verjetno le mobilni GPS. Že dan pred silvestrovim smo se kar pošteno nahodili po ulicah, naslednji dan sem ga sam prečesal še s kolesom. Rezultati so bili, a bore slabi. Da bo mojster res postal mojster, bo treba verjetno malo ponavljati vajo.

Za silvestrovo smo kuhali pravo domačo govejo juho in se v pričakovanju novega leta martinčkali na popoldanskem soncu. Prva špica silvestrovanja je bila, kot vedno, večerja. Sabina se je res izkazala in dobro »uležana« goveja »ribica« je v debelini podplata letošnjega modnega salonarja, v močno krvavem slogu, s pečenim jajcem polnila želodčke. Chianti pa je z umetniškim vtisom in mamljivim duhom »češplje« pošteno napajal »požrtijo«.

Na napakah se učimo, in ker sem hotel preprečiti lanskoletno spalno sabotažo s strani mladiča, sva ga popoldanskemu spancu prepustila kasneje. V centru se je namreč obetal soliden koncert, katerega izvajalce sem zgooglal že doma na internetu.

Ob desetih smo zapustili topel objem kamperja in se podali rajanju na proti. Popoldanskemu raziskovanju navkljub smo Piazzo svetega Martina vseeno iskali kar nekaj časa. Glavne ulice so bile polne ljudi, večinoma turistov, ki smo en drugega spraševali za smer. Tudi po glasbi se nismo mogli ravno orientirati in kasneje sem ugotovil, da se je zvok izgubljal le kakšno ulico od dogajanja.

IMG_3821

IMG_3827

Vseeno smo zadevo ob pomoči domačinov našli, akustika je bila blizu vrhunske in DJ lokalnega radia je celo vrtel glasbo po mojem okusu. Zelo kratek nagovor župana, brez rdečih puhlic in nabiranja političnih točk, je sprožil koncert. Dve dekleti in band fantov redno preigravajo stare uspešnice, začeli so z Abbo in malo pred polnočjo končali z The final countdown. Mladič je vmes oddremal za pol ure kitic in z občudovanjem, sicer skromnih ognjemetov, dokončno klonil okrog pol enih v kamperju. Midva sva zdržala še kaki dve uri, Sabina ob Isteniču, jaz pa sem gašenje prepustil napitku iz hmelja.

IMG_3839

IMG_3841

Jutranja zmrzal na avtomobilih me je presenetila, a bilo je le okoli ničle, ampak smo se vseeno že pred zajtrkom prestavili do začetka petih zemelj Lericija. Na »guglzemlji« sem našel čudovit parking v samem centru in se odločil tam ostati za lenobni datum: prvi pika prvi.

IMG_3872

IMG_3877

IMG_3882

IMG_3889

Vreme, kakor sodnega dne, nam je v prihajajočem jutru sporočilo, da je bilo dovolj. V mislih sem imel še nočitev v Mantovi, a smo nato opravili le postanek v Parmi. Že doma sem poiskal najboljšo picerijo v mestu, katere lastnik je verjetno bivši nogometaš ali ekstremni fan Parme. Na to so namreč namigovali podpisani dresi in celo portret Diega Maradone  Brez nadaljnje debate je bila pizza quattro formaggi vrhunska izbira.

V Barilla centru v središču mesta smo pred tem zaman pričakovali tipičen špagetno-testeninski butik, zato smo te vrste novoletnih in rojstnodnevnih daril, kakor tudi pravi staran parmezan, nakupili kar v Centro Torri.

Čakala nas je le še celodnevna megleno-deževna vožnja skozi padsko nižino, še par prostih dni pa bo moralo zadostovati za psihološke priprave na prihajajoče leto.

Ickoficko&Lucca

Advertisements

16 thoughts on “Klišejska mesta, klišejske fotke in pa nizek prelet čez Apenine

  1. Vauuuu, vam kar malo zavidam (v pozitivi, se razume). Ni Korzika, a kljub temu lepo doživetje. O fotkah ni vredno izgubljati besed, kot vedno odlične. Sedaj me že težko presenetiš 🙂 , a tisti dve, odsev v luži na trgu, sta pa aaaaaaa.

    Lep pozdrav!

  2. uffa, to pa ste naštepali kilometrov, kaj? 🙂

    Čudi me, da se niste dobro orientirali v Lucci in istočasno se spomnim, kako sem tudi sama tam izgubila vse svoje že pregovorno navigatorske in intuitivne sposobnosti 🙂 IZgubila sem nas, da se je kadilo 🙂

    Prekrasne fotke, Icko, spet in kot vedno!

    • Hvala Mojcej, za pohvale. 🙂
      Res, malo me je namučil tale Lucca, a naslednjič bo že bolje.
      Drugače pa smo skurili le tank in pol tako da pretirane sile ni bilo. Kakih jurja in pol pa se jih je veretno res nabralo.

  3. Zanimivo in lepo kot vedno.
    Sam res pa me zanima odkod in zakaj ti-vam je ta Italija tako zanimiva,vem vsake oči imajo svojga malarja in prav je tako.Men pa ta pokrajina in ljudje nikakor ne sedejo,sicer imamo ene prjatle iz Primorske,ki so prav tako zapriseženi špagetarji in kadar koli naleti debata o “testeninarjih” me bo težko kdo prepričal,kako so to topli ljudje,ker men se zdi vedno kadar jih obiščemo ravno nasprotno.
    Kakor koli mogoče se tud motim,vedno so izjeme.
    Tebi in vsem tvojim želimo vse lepo v novem,saj veš poskrbi, da kolesa ostanejo okrogla…
    Družina Klep

    • Hvala za komentar in najprej pozdrav družinici.
      Italija.
      Dežela, ki sproducira vrhunske avtomobile, vrhunska vina, vrhunske sire, vrhunske pršute, 1001 testenine, izjemne pice, vse vrste “kofetov”, top sladoleda, skratka nore kulinarike in ki je skozi zgodovino sproducirala vseh vrst najboljših umetnikov svetovnega formata, ki je bila skozi stoletja center sveta, prestolnica mode, dizajna, glasbe, kjer se ti zdijo mestna središča in pa male vasice kakor sprehod po Disneylandu, kjer lahko uživaš v močvirnatih ravnicah, očarljivih gričkih, visokih gorah, toplem morju…te preprosto mora očarati.
      V prid šteje tudi izjemna odprtost do camperjev, našega načina življenja in pa nenazadnje bližina.
      Kar pa se ljudi tiče pa še nikjer nismo dobili slabega občutka, resnici na ljubo osebnih kontaktov zaradi jezikovnih barier veliko tudi nimamo, ampak vedno ljudje pozdravljajo, se nasmihajo, in če je potreba poizkušajo pomagati po svojih močeh. Na deželi je vse to bolj izrazito, v mestih seveda manj.
      Da ne plujemo kot osamljen tanker pa nam dajo vedeti tudi trume turistov iz vseh koncev sveta, največ Japoncev, Kitajcev in Američanov.
      Toliko na kratko, se pa še enkrat zahvaljujem za vprašanje, ki mi je dalo pojasniti pogled iz mojega zornega kota.
      Pozdrav, Ickoficko

  4. Icko, lep potopis in se lepse fotke! Pa se moje razmisljanje, zakaj Italija; midva sva Italijo pustila za konec najinega raziskovanja Evrope. Vedno sva imela nek odpor do vsega, kar je Italjansko, a sva se zmotila. Lani sva Italijo prepotovala podolgem in poces okoli skornja (hvala za tvoj potopis). V 34 dnevnem potovanju nimava nobenih zamer, imava pa veliko presenecenj, ki so naju navdusile. Ne bi omenjal klasike, ki jo vsi poznamo, saj je veliko lepse npr. V Scalei, Otrantu ……skratka, se se bova vracala, seveda, ko bo cas zato z veseljem tudi v Italijo.
    Skratka lepo potujte…..IgorN in Carmen

    • Huh mašinca koliko komentarjev na ta zapis. 🙂 In seveda hvala lepa.
      Me izjemno veseli da sem “pomagal” k raziskovanju škornja.
      Kot sem že nekje v zapisih omenil, je tudi meni v začetku Italija predstavljala le oviro, ki jo je treba preskočiti za dostop do Francije. A “hudič” se skriva v podrobnostih. 🙂 Se mi nekako zdi da raziskovanje Italije ne dopušča površnosti, kajti obiskovalec je lahko hitro zaveden. Ko pa si dovolj “podučen” pa lahko skupaj z detajli narišeš čudovito sliko, ki se jo da gledati predvsem pa tudi okusiti in čutiti.
      Verjamem da vesta o čem govorim in vama želim vse dobro.
      Ickoficko

  5. “Ko pa si dovolj “podučen” pa lahko skupaj z detajli narišeš čudovito sliko, ki se jo da gledati predvsem pa tudi okusiti in čutiti.” – tu si zadel v polno in se pridružujem tvojim razmišljanjem.
    Ne morem mimo hvale tako na tvoje potopise in seveda še čudovite posnetke – oboje občudujem že dalj časa. Bravo in hvala za to bogatenje.

    • Pozdrav na štajersko, hvala za komentar in seveda za pohvale.
      Mogoče bi dodal le še utrinek.
      Dandanašnji tempo življenja in nasploh življenjski slog temelji tudi na povdarku koliko lahko govoriš in kaj poveš. A zavedam se, da so pomembnejše stvari kot govoriti in povedati.
      To je poslušati.
      Hvala poslušalcem (bralcem).

  6. Tudi sam sem avtodomar, rad malo poškilim po takihle potopisih, ki ti prihranijo kar kakšno uro buljenja v ekran, ko si planirava, včasih tudi planiramo pot. Ker tudi sam rad pritiskam na sprožilec z veseljem pogledam tudi izdelke drugih in roko na srce, če bi nosil klobuk, bi ga pred temi slikcami sigurno snel.
    Midva z ženo potujeva, ker v tem uživava. Nič važno, je to italija, Nemčija, Francija,…Evropa ali pa kakšna druga celina. Povsod je lepo, povsod se najdejo dobri in prijazni ljudje, če pa kje le ni vse tako, kot naj bi bilo, pa lahko tudi sami veliko naredimo, da stvar izboljšamo.
    Želim vam še veliko lepih in varnih poti ter prijaznih ljudi. Mogoče pa se na teh poteh kdaj celo srečamo!
    Lep pozdrav z Dolenjske!

    • Lepa hvala za iskrene želje, pohvale in opažanja.
      Verjetno sem že kje omenil ampak vseeno: moji slikovni zapisi so posledica dolgih debat z “žlahto” in prijatelji o tako imenovanih popotniških dopustovanjih in nekako nadomeščajo vse tisto kar besede v določenih trenutkih ne morejo povedati. Vedno sem si želel še malo bolj otipljivo “pokazati” vzdušje, ki ga imamo na voljo in seveda z veseljem tudi “konzumiramo”.
      In kakor pravite destinacija konec koncev ni niti važna; sicer imamo svoje “točke” ki so nam malo bolj priljubljene, verjamem pa, da tistim krajem kjer še nismo utegnili “hoditi” sigurno delamo krivico. Pri najboljši volji se bomo to trudili popraviti.
      Tudi mi vam želimo čimveč prijetnih dogodivščin in mirnih noči.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: