Iz »nule« na veličastnih 2571m in od peklenskih 40 na sveži dve stopinji C

Začetek brez pravega začetka.

Ickoficko je na globoko zabredel v pravi biznis. Ne  čisto prostovoljno, se razume. Bolj »tejkit-or-livit« varianta. Podobno kakor v botru je dobil ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Čakal je samo še na to, da se zbudi s konjsko glavo v postelji. Dokazal pa je le, da te –arbeit macht frei- delo osvobodi le prostega časa. 🙂

Ok. Že v začetku leta sem »itak« planiral nek recesiji prilagojen dopustniški »program«, seveda ukazno-zapovedano močno začinjen s šopkom mediteranskih začimb in obilico grobe jodirane morske soli.  Zadeva mi ni ravno delala kakšnih velikih preglavic, saj sem drsnik na koledarju vlekel tja proti samem koncu avgusta oziroma začetku septembra.

A sem kot že rečeno, »padel not« in posledično je bil konec julija, začetek avgusta edini možni prosti termin, ki je, kakor milijone EU dopustnikov, tudi mene poslal na cesto in me oklasificiral kot enega izmed »bivolov« v ogromni čredi poletne selitve narodov. Za nameček je pri odločitvi brezkompromisno vztrajal tudi generalštab, kar mi je onemogočilo spremembo lokacijskih planov. Namreč, vedel in pričakoval sem, da bo Apulija s Salentom nabasana kot indijski vlak. Nisem pa vedel, da bo tako naporno vroča. Od sedaj naprej bom zategadelj skozi cel prosti spis, tako kot večkrat moj forumaški prijatelj Rosko, tudi jaz »glumil Zmrdo«. 😦

Izpluli smo zadnjo julijsko soboto, tipično klišejsko z obilnim kosilom pri mami. Zaradi prvomajskih izkušenj smo prvikrat na dopust odšli s skoraj praznim kamperjem. Izjema je bilo le globoko zamrznjeno meso in nekaj temno rdečih kapljevin. Za samo 70€ smo nato kar med potjo s težo preobremenili kamper v hipermarketu skoraj tik za Mestrami in kakopak zasuli tudi hladilnik. Kasneje se je izkazalo, da je bila to »mother of all fuckups«, ki si jo Ickoficko kot recimo dokaj izkušen kamperist, vsaj v pasjih dnevih ne bi smel privoščiti.

Proti večeru nas je iz tekočega cestnega plavža z žarečim kamperjem naplavilo skoraj na obalo pri Rosolini mare. Z mladičem sva vrgla oči na plažo, kot »kure« malo pobrskala po mivki ter ošvrknila na tisoče v tla zapičenih sončnikov in hvala bogu že večinoma odhajajoče žive italijanske »ražnjiče«. Prihajali pa so večerni kamperisti, ki so si tako kot mi, parking izbrali za nočitev.

Osvežilni solati iz domačih kumar, ki jo je kot popotnico prispevala skrbna mama, smo dodali še nekaj na tanko narezanih rdeče-belo »krepkih« sestavin, mladič pa je kot vedno dobil še večerno porcijo risank.

IMG_2913

Ob desetih zvečer je termometer še vedno vztrajal na 39. Za boj proti komarjem smo uporabili vsa taktična orodja, maskirna maziva, bojne pline in napalm dišečega vrtnega ognja, »žejo« pa sva po trenutnem navdihu malo nostalgično tešila kar z »viskikolo«. Prvi večer takšnih potovanj je skoraj vedno relaksacijski odklop, pomešan z dokaj visoko stopnjo alkoholne omame.

Okrog pol enih, ravno ko sva se odpravljala spat, pa smo dobili »visok« obisk.

Zgodil se je le dva parkirna mesta oddaljen koncert filharmonikov aka »hauba party« z zelo domiselno turbo južno-balkansko, trubaško zvokovno obdelavo, boleče visokih decibelov. Občinstvo z očitnim abonmajem v izbranih večernih toaletah – prešvicanih majic in strganih japonk, je v količini kakih ducat in-tele-ktualcev začelo kuriti kar odprt ogenj in iz hladilnih torb vleči mesnate proizvode, ter na hektolitre kapljevin.

Bralcema ni treba posebej razlagati, da se je Ickoficko odločil v desetinki sekunde. Zavrtel sem admiralski stol za 180 stopinj in pognal kamper. Za rezervno lokacijo sem hitro našel parkirišče na obrobju turističnega naselja, kjer sta v spanec utonila že dva kamperaška nadobudneža. Kako so bili z izbranim repertoarjem in performansem zadovoljni tisti, ki so ostali na prizorišču dobrodelnega koncerta, mi žal ni znano.

Okrog treh zjutraj je temperatura vsaj toliko padla, da sem iz prisilnega dremeža le utonil v spanec, a ne za dolgo. Ker sem sredi noči nenamensko »bežal« pred nočnimi vivaldiji, sem pozabil namestiti »blendo« vetrobranskega stekla. Ob sedmih zjutraj se je sonce že postavilo v natančno pravi kot in kot Darth Waderjev megalaser začelo kuriti notranjost. Ob osmih smo imeli že krepkih 34 in še ne čisto suha brisača za brisanje potu iz čela, se je pri vratarju »poštempljala« in vsa sveža začela novo jutranjo izmeno.

In mi smo se, kot kakšni puščavski kuščarji iz azbesta, odplazili še bolj na jug. Pri Riminiju smo skočili na AC in »đamprčka« le z vmesnim postankom za kosilo, »gonili« vse do Termolija. Pozno popoldan smo se končno ugnezdili na plaži di Chieuti, kjer sva 2007 srečala Holandca Williama. A ga žal tokrat ni bilo. Mogoče je nabral že dovolj školjčnih lupin. Kdo ve.

IMG_2915

Potoke »švica«, s katerim sem čez dan testiral vpojnost brisač sem odstranil z dolgim namakanjem v mlakasto motnem Adriatiku. A po petnajstih minutah vztrajanja na kopnem, se je potok ponovil. Kot Vorančev Boj na požiralniku, jebenti. Brisače niso dohajale tempa in vsakih pet minut sem hodil trkat po termometru, da ni mogoče pokvarjen. Lokal sem mlačno pivo in postajal pravi poklicni »beer destroyer«. Hop, »piksno pera« v grlo in pok čez pet minut skozi glavo ven. Lokacija brisača.

»Mlačno pivo? Wtf? Sabinaaaaaa? Kaj je s hladilnikom jebenti?«

Res je bilo je 39, ampak po sedanjih izkušnjah to ni bil ne vem kako velik problem.

»Še meso se taja kot kak arktični ledenik«, je kot kakšen Jahvejev prerok, še zadnji žebelj v krsto zabila Sabina.

»Ja porkamadona, globalno segrevanje še v zamrzovalniku mojega hladilnika«, sem dodobra pregret skoraj fasal še virus kroničnega popizditisa.

Pri »glanz« novem sva že imela tak problem in po takratnih informacijah Glavana je bil verjeten vzrok, da prekat zamrzovalnika ne tesni dovolj. Takrat sva težavo uspešno rešila in poizkusila tudi tokrat. Iz »Sport Billy« torbe, ki vsebuje skoraj vse pripomočke tega sveta, sem izvlekel samolepilni tesnilni trak in za dobro vago še oblepil robove predala.

Spat sem šel ob polnoči pri 37 in ob 02:00 obupal. Pustil sem spalnico kompanjonoma, ožel rjuho in mimogrede opazil, da Sabina prvič letos ne spi v volnenih nogavicah. Jebela cesta, potem pa je že moralo biti vroče.

Ven si nisem upal, kajti požrli bi me komarji, zato sem poizkušal zaspati na tleh, v za odtenek malo bolj sveži dineti, kar mi je vsaj do osmih nekako uspevalo, nato pa je vročina s »pajserjem« vlomila v kamper in zahrbtno prihajala v notranjost.

Že pred zajtrkom sva z mladičem izkoristila vidno izboljšano zdravstveno stanje morja in se šele po skorajšnji rasti plavalne kožice med prsti, vrnila v kamper.

Obšli smo park Gargano po notranjosti in po cesti SS16 ležerno napredovali proti Foggii. Poleg AC E55 je slednja tudi tranzitna cesta za prekomorske povezave z bližnjim vzhodom preko Barija, ki jo najbrž izkoriščajo vozniki tovornjakov s tanjšimi denarnicami.

Koliko pa jim v denarnici res ostane, pa vedo le oni sami, kajti množica »prijateljic noči« oziroma lahko bi rekli prijateljic »dneva« jim na vsakem križišču ali izogibališču ponuja svoja telesa pa verjetno še kaj. Naštel sem jih preko trideset, vse sorte ras, tudi zelo dvomljivih starosti, brhko zapeljivih in pa tudi povsem baročnih oblin. Tudi v parih z vulgarno simbolično poudarjajočim kunilingusom skozi kazalec in sredinec naključnim mimoidočim. Vsakomur pač svoje. Nekatere so bile zelo sexy, izzivalne in le v kakšnih fluorescentnih tanga hlačkah, druge malo bolj diskretne. Stojijo cel dan na žgočih 40 in prav upirala se mi je misel na povezavo s kakšnim zanikrnim kamionarjem, ki je že par dni na poti iz Bližnjega vzhoda.

Sabine se je stvar bolj dotaknila in je postala kar malo zamišljena, meni pa je vsaj za kako uro odvrnilo misli od problema s hladilnikom. Razmišljal sem, da svet postaja čedalje bolj žalosten.

Nočili smo nekje na pečinah za mestom Trani. Voda je bila tukaj že superca, dokaj sveža in čista, a kaj ko je sonce še zmeraj neusmiljeno žgalo. Sence niti za zdravilo, vsaj rahle sapice »ni za ljek«.

A ob enajstih zvečer sva sedela pred kamperjem in gledala, kako iz sosednjega zalivčka v zrak spuščajo neke vrste lampijončke z gorečimi svečami. Še zametki rahlega vetriča na trenutke in bilo je romantično. Ups, pozabil sem, da sem Zmrda. 🙂 Le slikati se mi ta dopust sploh ni »moglo«.

Večerni piš pa je ponoči »prešaltal« v šesto prestavo Beaufortove lestvice. S Salentskim vetrom sem bil seznanjen že od doma. Nisem pa zasledil, koliko časa traja. Skoraj sesuto moralo in storilnost mi je nad gladino držala le misel, da vsaj ne bo več tako vroče in da bo lahko hladilnik v zavezništvu z vetrom pokazal, kaj zmore.

Morje je bučalo in močno treskalo v stene, tako da bi bili poizkusi jutranjega kopanja, bolj kot ne samomorilski. Obšli smo Bari in z vetrom v hrbet prijadrali do Torre Pozzella. Sanjska plaža (v nekem drugem terminu), s turkiznim morjem in s stražnim stolpom. »Gužva« na kvadrat, senca le moja lastna. Po peščenem parkingu je salentski veter dvigoval cele zavese prahu in mivke in mi notranjost kamperja po slojih spreminjal v igrišče za beach volley. Hladilnik je še vedno dihal na respirator, skupaj z mlačnim Peronijem in na pol stopljenim mesom pa sta Ickuficku trgala živčno lisno po lisno na sicer jekleni »zajli«.

IMG_2954

Izpraznjene baterije sem si za silo polnil le v vodi, kjer sva z mladičem uživala in preživela tudi po šest ur na dan, tako da sem skoraj zaskrbljen po zgledu Kevin Costnerja iz Waterworlda mladiča vsake toliko tipal za uhlji, če mu slučajno ne rastejo že škrge.

Vsi ukrepi oživitve hladilnika so se izjalovili. Zjutraj sem se odločil poklicati »strokovno« pomoč. Dobil sem verjetno šefico pri Glavanu, ki me je »potolažila«, da mi na daljavo ne more nič pomagati in me zaslišala, če sem sploh bil na servisu? Ma, hladilnik je star dobro leto porkamadona, kakšen servis? 1400€ pa tak »poflast šrot«, da ga je treba letno servisirat? Pa človek mora vse v lajfu narediti sam. Če hočeš, da normalno dela, seveda.

Za »second opinion« pokličem še Stadorja. Dobil sem šefa in vsaj malo sva nabijala impulze ter modrovala, kaj bi lahko bilo. Predlagal mi je čiščenje šobe, sumil pa je tudi pomanjkanje hladilnega plina, vendar pri tako novem bolj ne kot ja. Naj preverjam plamen, več pa mi ni mogel pomagati in naj vsekakor poiščem pooblaščen servis. Ok. »surfal« sem za informacijami. Servis je bil v Lecceju.

IMG_2958

Ko je bilo v rižoti že več peska kot morskih sadežev in nam je že škrtalo med zobmi, smo se spokali iz peščenega viharja proti Brindisiju. Ob dvopasovnici sem kmalu naletel na privid Marije iz Lurda, ki se je spremenila v ogromen caravan center. Par pokritih hal, kamperjev kot dreka. To bo to. Prvi izvoz, desni »žmigavec« in pok direkt na dvorišče.

Prišel je mali manekenski gizdalinček in takoj sem ga napadel. »Grandi problemi. Frigo caldo«.

Poklical je »albanskega mojstra Miho« in ta je prišel le s »šraufcigerčkom«. Pričakoval sem, da bo izustil le še slogan »bomo zmogli, bomo ja«. Razdrl je rešetke, odvijačil kovinski oklop gorilca in prva ugotovitev je bila: »fuoco piccolo«.

»Ma ne me j… to ni to«. Prejšnje dni sem sam razdiral, malo pihal s slamico, ker drugega nisem imel in ugotavljal, da je plamen recimo normalen.

»Si, si fuoco problemo«, je bil samozavesten.

Izpraznili smo vsebino zamrzovalnika v njegovo zamrzovalno skrinjo in »rikvercati« sem moral do delavnice. Tam je naslonil pištolo kompresorja in spihal šobo. Malo se je pokadilo in dobil sem ukaz naj prižgem hladilnik. Nejevoljno sem ubogal.

»Eeee, guarda grande fuoco«.

Seveda se nisem strinjal, a mi je dopovedoval, da on že na oko in iz bogatih izkušenj vidi, da bo sedaj vse ok, a jaz se nisem pustil tako zlahka prepričati. Še enkrat smo ugasnili hladilnik in lotil se je razdiranja šobe. Takoj je odlomil zapečen vijak gorilca. Aaaagr, jebenti boga, kadar ima hudič mlade…, zavijal sem z očmi, pridušeno preklinjal, brcal v gume in kot Baltazar delal kroge okrog kamperja. Končno je odvil šobo in jo odnesel v delavnico.

Tam jo je od zunaj napadel še z »dratpiršno«, zares »ornk« spihal ter dodobra pregledal in se nato lotil vrtanja zalomljenega vijaka.

»Jermen« mi je že zdavnaj padel dol in pustil sem ga pač, naj dela, kar hoče in skupaj z dvema angleškima sotrpinoma smo zabijali čas. Selita se v Romunijo, saj upata, da bosta s svojo za angleške razmere nizko penzijo v poceni Romuniji skoraj kraljevala. Globalizacija v vsem svojem sijaju. Imela pa sta probleme s termostatom in vklopom ventilatorja na Fiatu Ducato. Baje so jima kasneje zvezali kar na stikalo.

Hladilnik je bil kaj kmalu »kao fertik« za »bohlonaj« sem kupil še Thetford wc tekočino in za vse skupaj izpljunil okroglih 40€. »Mojster Miha« je pobasal denar in izkazalo se je, da je gizdalinček pri njemu le za prodajo novih kamperjev. »Makaron« zaposlen pri Albancu. 🙂 Kake pol ure smo še testirali na mestu in Sabini se je zazdelo da dela. Placebo efekt.

Veseli kot radio smo oddrdrali mimo Brindisija preko Lecceja, obšli lokalni požar in prispeli do San Foce. Še vedno je pihalo kot pri norcih, a nikjer oblačka. A naju z mladičem to ni ustavilo. Jahala sva meterske valove kot za stavo. Iz za nočitev rahlo divje lokacije smo se preselili na rt k svetilniku pri Sant Andrei. Dobili smo super idilični plac, z mladičem pa sva »prešnofala« okolico in ugotovila, da bo ob 21:00 celo koncert na prostem.

IMG_2987

»Whoaaa«, končno se je začel tisti pravi dopust. Še na veter in vročino sem skoraj pozabil.

V pričakovanju koncerta sem vzel »fotko« ovekovečil le zalivček in že smo čakali na nastop. Uglaševanje se je nehalo že pred deveto, ob desetih pa še ni bilo nič. Obetal se je neki trubaški Magnifico style house-pop in trume naspidiranih smrkelj so kar drle na prizorišče. Toliko in tako »zrihtanih pi*k« še nisem v »lajfu« videl na enem mestu. Vse naštiklane, zagorele, popedenane, manikirane in z dih jemajočimi oblekami, dekolteji, izklesanimi ritimi in na vžig pripravljenimi bombami. Balzam za oči. Ickoficko, bik, pa ni nič slikal. Še Sabina me je čudno gledala. Jebenti. Vročina in pa topel per sta mi definitivno skisala možgane.

Ker ob enajstih še zmeraj ni bilo nič, le ena 1,4 m piercingasto-tetovirana DJ-ka je čedalje glasneje rolala in miksala delčke trubači-housea, je Ickoficko v maniri Leathal weapon sklenil: »I’m too old for this shit«. Že zdavnaj spečega mladiča sva odnesla na »varno«.

IMG_2992

Gužva na našem parkingu je bila v tem trenutku podobna avtosejemski in vedel sem, da bo »ferker« trajal celo noč.

In ekola, že drugič, pametnejši odneha. In neumni zmaga.

Sredi noči smo se priključili skupini spečih kamperistov v centru Torre del Orsa in popadali v posteljo.

Naslednje jutro je potekal varnostni »check in« hladilnika. Ni bilo opazne razlike. Agggrr, jebenti boga, pregnani Albanezer »Miha« mi je več kot očitno dodobra navil uhlje.  

Besno sem drsal s kroksi gor in dol po parkingu, v roki stiskal Sabininega »korejca« in tipal za wifiji. Našel sem ulico v Lecceju, kjer domuje Dometic servis in si jo zabeležil v avtoroutu. Proseče sem pomignil sosedu Italijanu, naj vrže oko na zemljevid ali sem našel pravo ulico. Potrdil je in me vprašal po problemih.

»Frigo caldo«, je bil spet moj že skoraj tipični odgovor.

V trenutku je bilo pri meni načaranih kakšnih osem italijanskih kamperistov veteranov in vsi smo stikali glave ter gledali pod rešetke, tipali in modrovali. Ugotovili so, da ni nič narobe in da vse zgleda ok. Hahahaha, grohotom. Hladil pa ni. Dopovedovali so mi nekaj o ugasnitvi in resetiranju hladilnika, jaz pa njim nazaj, da sem bil v karavan centru na servisu in da niso nič zrihtali. Dokler mi ni nekdo na telefonu, kar iz google translatea, pokazal preveden stavek.

»Turn off the fridge and leave it in off position for 3,5-4 hours. This will reset the fridge and calm amoniac in it.«

Gledal sem kot teliček in kar nisem mogel verjeti svojim očem ter nejeverno zmajeval z glavo. Saj hladilnik ni računalnik, naložen je s perom in govejo pljučno, ne pa s kakšnimi prerešetanimi windowsi jebenti. A novi prijatelji so me trepljali po ramenih, še njihove ženske so se muzale in smejale, naj kar naredim tako in potem na novo zakurblam. Kasneje naj se izogibam izpostavljanju hladilnih rešetk direktnemu soncu, zgornjo pa naj le odstranim, ko stojim na mestu. In vse bi moralo igrati kot Stradivarka. Za drugič pa naj si le zvežem kak 12V računalniški ventilator za rešetko pa sigurno ne bom imel nobenih problemov.

Storilnost mi je padla na 0,01 W in sem si rekel, »Ok, pa dajmo, kamor je šel bik naj gre pa še štrik«. Zahvalili smo se vsem za pomoč, se poslovili in jo pičili proti Otrantu. Od tam sem kontaktiral še bratranca in mu izlil vse križe, težave in zgodbe. Rekel je, da ve za take probleme, da je »sesut« amonijak v sistemu in priporoča naj nekje staknem še vrečo ledu in pri resetu tako pomagam hladilniku, da se počasi »postavi na noge«. Vrečo ledu pri 40 st.?

Ok. Stuhtal sem strategijo in izbral ugledno restavracijo na rivi ter natakarju razložil zadevo. Ponudil sem mu tudi plačilo. Prinesel mi je vsaj 5 kg ledu iz ledomata in zanj ni zahteval nič. Vseeno sem mu hotel pustiti vsaj 2€, a se je branil z vsemi štirimi. Grazie mille, vem lahko bi bili face in v zahvalo vsaj spili kakšno pivo.

Po triurnem resetu hladilnika smo zapustili sicer simpatičen, a od vročine puhteč Otranto in vohljali za plažami. Špica pete škornja od Otranta do Leuceja je bolj skalnata in strma. Vsak peščen zalivček je bil okupiran. Parking in senca sta bila le pobožna želja. Končno smo staknili prostor in pa zanimivo plažo v Santa Cesarea Terme. Parking je sicer plačljiv, vendar smo se kot pravi balkanci naredili francoze in nismo plačali nič. Čofotali smo kot otroci in navkljub bližini ceste celo mirno prenočili. Hladilnik je delal bolje. Čez noč sem ga še enkrat »resetiral« za dolgih šest ur in naslednjega dopoldneva smo skoraj zmagali. Meso je bilo lepo zamrznjeno, per pa več kot odličen.

IMG_3005

»Še senco najdem pa sem zmagal bitko, vojne najbrž pač še ne«, sem modroval.

Salentski angel, kateremu sem se kar malo zasmilil, me je uslišal in začuda začel bdeti nad mano. Pred Torre Pali sem že iz glavne ceste zagledal konvoj belih »labodov« v prvi vrsti. Sprva sem mislil, da je fatamorgana, a bliže kot sem prihajal slika ni in ni hotela izginiti. »Ušuljali« smo se na konec kolone in proti večeru se nam je sprostil super prostor v vsaj delni senci.

Nirvana. Mivkasta plaža, znosna temperatura, mrzel per, odlična papica. Zvečer je padla še »smotka« in z Gilmourjevimi High Hopes sva zaključila dan. »Orgazmirali« smo par dni. Ok, v tem delu res ne morem biti Zmrda.

IMG_3020

Mene kamperista kot zlatokope vedno žene naprej le misel, kaj je za naslednjo lopato (ovinkom). Sploh, ker sem imel označeno pet km dolgo super plažo z neuradnim, a zvenečim imenom Caribi Salentari. »Popokali« smo jo novim lokacijam naproti. Upal sem, da bo verjetno tu več prostora, saj je obala nizka in plaže razvlečene. Tudi ferragosto sem upošteval, a na kar smo naleteli je bilo res »too much«.

Lido Cocoloco ali salentinski Karibi je gostil za celo Kitajsko hodeče pečenih »ražnjičev«. Najvišje drevo je bilo meter visoko »đbunje«. Vroče je bilo kot sam Satan na spidu. Parkinga nikakršnega. Kampi in edini »štelplac« so pokali po šivih. Da se mi ne bi čisto do konca odpeljalo, me je reševal le začuda delujoč hladilnik.

Končali smo ob osmh zvečer v portu Galipolija.

IMG_3119

IMG_3030

Parkirišče zastonj, vendar je prišel do mene »parkmojster« v spodnji majici in razvlečenih hlačah. Razlagal je na veliko, da mi bo zrihtal parking in to pa to.

Sam pa sem si rekel, potrpljenje je božja mast in čakal do 23:30, da sem lahko parkiral v šopku ostalih kamperistov. Parkmojster pa je od naivnih makarončkov kar pobiral po euro ali dva čeprav so sami počakali na prostor. Kasneje je pristopil k meni in povedal, da je iz Romunije ter da lahko ostanem kolikor želim.

IMG_3126

Ostali smo kar tri dni. Čez dan smo se kopali v Baia Verde, kjer smo si našli skoraj celodnevno senčko pod borovci, zvečer pa pohajkovali po mestu. Plaža je bila res megalomanska, voda pa sveža in kristalna. A vročina ni in ni »jenjala«. Barometer se je že od Otranta naprej ugnezdil na 1040 milibarih in obtičal.

IMG_3035

Postanek smo izvršili še v Sant Isidoro, kjer so nas ob polnoči iz parkinga pregnale glasne karaoke.

Ostalo nam je še kar nekaj dni »smetarsko« industrijski Taranto pa se je z vsakim dnem hitreje bližal. Vedel sem, da za njim ni povratka, potegniti recimo do Kalabrie pa se mi res ni dalo. Vročina mi je sive celice ubijala dan za dnem, postajal sem razdražljiv, še mladič je bil čedalje bolj siten in dan po ogledu Jonio Jazz festivala v Campomarinu je nenadoma ob pol tretji popoldan na puhtečem razbeljenem asfaltu, pred sicer lepo plažo dokončno še Sabini »eksplodiral ekonom«. »Tole je ena čista matrarija, vsega imam polno p. Gremo domov«.

IMG_3137

Ponavadi sem jaz tisti, ki skušam zgladiti in pomiriti celotno situacijo, a tokrat sem bil tudi sam v »kurcšlusu«. V trenutku sem pospravil predpražnik, mladičeve krokse, »zakurblal« in v ihti obrnil proti celini ter v grobni tišini vozil, vozil.

Ostali smo brez gotovine in skoraj brez goriva. 24 h črpalke niso sprejemale kartic, v režah so nemo tičali le zavijačeni knipingi, od bankomatov ni bilo niti privida. Končno smo v nekem izsušeno klinično mrtvem mestu, staknili poštni bankomat, ki nam je izpljunil le sto veveric in »đamprčku« privezali dušo.

Pred Barijem je nebo na horizontu potemnelo. Sonce je iz kilometra v kilometer medlelo in več kot očitno se je pripravljalo na »odrešilne« padavine. Malo še v trmi, sem brekompromisno »šponal« naprej proti Termoliju. Prve debele kaplje so začele bombardirati kamper nekje pred Foggio, pri San Severu pa se je dokončno »utrgal oblak«. Nalašč nisem hotel vedriti in kot kak besen ruski hoovercraft smo na trenutke »na polno ružili« v prava cestna jezera. Voda ob straneh je brizgala par metrov visoko in o morebitnih okvarah kamperja niti nisem razmišljal. Potovalna hitrost se je spustila na 50km/h in naliv, ki ga brisalci niti na najvišji hitrostni stopnji niso dohajali, mi je kamper, ki se je v zadnjih štirinajstih dneh samoprebarval v kamuflažno vozilo za napad na Irak, izpiral nanešene kilograme mivke in prahu.

Parkirali smo proti večeru na izhodiščni plaži za Garganom. Pričakovano smo bili sami. Vdor svežega zraka skozi panoramska vrata je termometer hitro potisnil nazaj do 28 st. Gledali smo v hrbet odhajajoči nevihti, šteli švigajoče strele in v petih minutah se mi je povrnila celo volja do fotografije.

IMG_3157

IMG_3169

Zavedel sem se, da se teden prekmalu vračamo domov. Na razgledni točki nad Ancono smo drugi dan kuhali kosilo, v glavi pa je dozoreval logičen sklep, par dni hribov bo rešitev.

IMG_3174

IMG_3206

Na skupščini delničarjev kamperja je bila odločitev o investiciji podprta soglasno. Sabina je vedela za mojo željo obiskati Grossglockner in me podprla. Ostalo je samo odprto vprašanje: »direkt ali indirekt«. Odločili smo se za slednje, kajti obisk domačih je dobro del, kamper sva generalno očistila južnopeskovnih sledi in na vodo izsesala za jogurtov lonček mivke, potem pa smo z zaletom že plezali čez korensko sedlo.

V Avstriji, ki je proti pravkar obiskanem jugu pomenila skoraj kulturni šok, sva bila kamperaška debitanta. Do Spittala smo napredovali ob Dravi, nato pa po čudoviti dolini reke Moll. Pozno popoldan smo v družbi stotinah motoristov že občudovali jezik ledenika pri najvišjem muzeju avtomobilov Kaiser Franz Jozef Hoche. Čutil sem, da mi svežina in človeške temperature iz minute v minuto regenerirajo »hard disk«.

IMG_3361

IMG_3387

IMG_3393

Jagodo na torti oziroma piko na i pa smo dali s spanjem na sicer moto postojanki 2571 m visoki »platformi« Edelweissspitze. Palačinke z Nutello so na takih višinah obvezne, ponoči pa smo le komaj nadlediščnim zunanjim temperaturam kljubovali celo s trumo.

IMG_3438

Ob 5:30 sem zapustil toplo gnezdece in v družbi sedmih moto navdušencev ovekovečil veličastno jutro v gorah. Posadka je bila zadovoljna, le mladič naju je malo plašil s povečano temperaturo, a sta farmacevtska gangsterja Bonnie&Clyde v obliki Calpola in Dalerona že naslednje jutro dobila bitko.

IMG_3460

IMG_3474

IMG_3485

Leteči preko Lienza smo se mimogrede okopali še v svežem Weissenseeju, se z mini postankom ob »mlaki« katapultirali čez Nassfeld in zaključili pri izrednih, ampak kar natrpanih Laghi di Fusine, kjer sta nam toplo dobrodošlico izkazala Metličarja. Krog je bil popoln in ni ga skazilo niti dejstvo, da smo od doma pozabljivo-nespametno startali kar s praznim rezervoarjem za vodo, ki smo jo po neuspešnem iskanju dobili šele skoraj na izstopu iz Avstrije.

S super večerom v debatnem krožku smo morda le zaradi lokacije, najbrž res pretiravali z roštiljem. Mi smo nato regenerativno spali do desetih, prijatelja pa sta do takrat že verjetno stala na kakem izmed vrhov Ponc. Upam, Robert, da konzumirane kapljevine niso zavirale kondicijske pripravljenosti.

IMG_3515

Po peškrogu okrog prvega jezera smo ob pol drugi uri ubrali smer, ki je vodila na vzhod proti domu, s tem pa tudi vrnitev v naročje delovnih obveznosti vsakdanjika.

Zmrda Ickoficko&Dometic

Advertisements

6 thoughts on “Iz »nule« na veličastnih 2571m in od peklenskih 40 na sveži dve stopinji C

  1. Vem da ste težko čakali letošnji dopust, še midva sva ga – vašega namreč. Pogrešala sva slikovito opisovanje dogodivščin in mojstrske fotke. Zadovoljili ste naju. Še več kot to. Kljub temu, da ste nama ob Belopeškem jezeru v telegrafskem stilu poročala o doživetem, sva sedaj seznanjena s pikantnostmi. SUPER!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: