Globalno “segrevanje” v Venetu, Emili-Romagni in San Marinu

…»Ko gre tvoja pot od tod, slovesa naj ne zmoti jok. V zadnji kupi vina naj ne bo pelina, le opoj močan«…

Ne, nisem pijan, a med ostalimi zimzelenimi mi je Ježkova v izvedbi Marjane Deržaj, dober teden pred dnevom »x« največkrat poskakovala po bio čipih.

»Đamprčk« je seveda že komaj čakal na odhod, in ko sem hodil mimo, bi lahko celo slišal, kako v njegovem drobovju »konji« že nestrpno rezgetajo, topotajo s kopiti in stresajo z glavo. Moja dva bralca naj že vnaprej pomirim in povem, da smo jo tokrat odnesli brez tehničnih težav (tok, tok), ker sem že dobil namig, da so moje zgodbe videti skoraj tako, kot da si pred odhodom kar sam sabotiram kamper, da imam potem na voljo kakšne kosmate iztočnice ali malo bolj papricirano začinjene zgodbe. 🙂

Rdečih zastavic, ki v autoroutu običajno označujejo zanimive ali uporabne točke severne Italije ter njihove opise, se je tekom dolgih zimskih večerov nabralo kar krepko čez trimestno število. Vseeno pa se mi je zdelo smotrno določiti vsaj okvirni del trase, ki se je nekako delil na severno ali južno stran reke Pad.

Nenehno osveževanje vremenskih spletnih strani je bilo kakopak svojevrsten »gambling«, a nam zato vsaj ni bilo treba žrebati … »Kadar ne veš za pot, gruntaš al’ tja al’ tod, vrzi v zrak en groš«

Začetni del izleta smo preživeli s prekaljenimi kamperaši z beneficiranim stažem – bratrancem in njegovo familijo. Nekakšen cilj, ki se je že mnogo pred odhodom pojavljal v glavah, je bil safari park pri »Gardskem«, a kot že rečeno, je vremenska napoved tik pred zdajci trasirala pot na jug. Bratrančeva mladina se je nato z lahkoto sprijaznila z Mirabilandijo, mi pa smo imeli namen mladiču privoščiti malo manj »stresno« okolje.

»Balastni tanki« kamperja so ob odhodu dobesedno pokali po »zvarih«. Ležerno smo »solirali« že od dvanajste ure dalje po AC do San Dona di Piave in nato naredili prvi postanek pri ljubkem mestecu Cortellazzo. Ribarnica kot se šika, za njo mini marina, po plakatih sodeč napovedana več dnevna festa del Patrono di San Giuseppe, a prostora največ za en kamper. V datoteki pa sem imel zabeležen še bratrančev več kot sedemmetrski kolos v podobi Iveca Daily, zato sem jo raje odbrenkal na samo špico Lida di Jesolo. Zasedli smo sicer plačljiv parking, kjer se je martinčkalo že nekaj sotrpinov. Na sedemindvajset decimalk zaključene gps koordinate so preko sms centra odromale na bratrančev gsm. Pričakovali smo ga šele zvečer, zato smo z lopatkami, bagri in kamionom deformirali ter prestavili tretjino plaže, za katero je mladič le malo poprej trdil, da jo je nekdo ukradel, ker smo po njegovih merskih enotah potrebovali preveč časa, preden smo dospeli do njegove mivkaste nirvane …»Prihajam vsak dan na breg, gledam valove modre, bele brodove gledam, dan za dnem«…

Dan se je že prevesil v večer, in ko smo se vrnili na parking, je poleg nas na tlakovcih »vedril« le še en Švicar. Vsi ostali so odpeketali neznano kam. »Počohal« sem se po glavi in odgovori so kmalu sledili.

IMG_2687

Obiskovalci plaže so odhajali, namesto njih pa se je parking polnil s čisto drugačno klientelo.

Z briljantino polizani, hrustljavo zapečeni drobni Italijančki v »rekelcih« z ledrastimi zaplatami na komolcih, oprijetem jeansu in špičakih ter bejbe na dvanajst-centimetrskih lakastih »štiklih«, v mini oblekicah, prosojnih bluzicah, vse bogato »nafrfulene«, odišavljene in s šik doteranimi opleski čez obraze.

In nasproti Ickoficko v pošvedranih kroksih, akcijskimi hlačami iz Lidla, raztegnjeno majico s sardinskimi ovcami in pecljatim kozarcem Caberneja v roki …»Glažek vinčka ej, pa sonček skoz posveti nej, de cel svet bo ked mavrca velbana«…

Mi je pa nekaj hecno pri teh Italijanih. Večina našminkana, dišeča, z opranimi »stajliš« avtomobili, a ko je naokrog polno smeti, umazanije, plažnih naplavin na tone jih pa nič ne moti.

No, tudi zaradi tega, ker je malo »ciganska«, mi je Italija všeč.

IMG_2693

»Zihr je zihr«, zato vedno ko pridem na »lice mesta«, vseeno oprezam za kakšno parkirno »emergency« alternativo, če bi jo slučajno potreboval. In čisto slučajno sem tokrat jo. Itak pa sem prej pošpijoniral za kaj sploh pri vsej stvari gre. Na špici zaliva se je nahajal »kao« odprti Night club z DJ-jem, ki se je pospešeno pripravljal na party. Oooo, da bi bil kakšnih dvajset let mlajši… Tako pa sem svoje ovčice prestavil za kakšen slab kilometer nazaj na parkirišče nekakšne marine. Poslanih koordinat nisem popravljal, sva pa s Sabino skozi okno malo oprezala, kdaj se bo na cesti izza dreves pojavil drug del posadke. Ni bilo treba dolgo čakati in z vsemi štirimi utripalkami sem opozoril nase.

Bil sem že prepričan, da z zunanjim druženjem ne bo nič, kajti komarji so se že ob mraku kot kamikaze zaletavali v mojo glavo. A glej ga zlomka, kar naenkrat je suveren desant prenehal in večerno druženje se je ob debati ter kakopak jestvinah in kapljevinah odvilo pozno v noč.

»Jutranje škrebljanje dežja po strehi kamperja nam je poenotilo misli. Spokali smo proti jugu.«

Za Mestrami je dež ponehal, prva postojanka pa je bil obcestni hipermarket. Sabini sem odvezal »ketno« in na parkingu čuval odprta kamperja ter mladiča. Čez kako slabo uro se je ekipa vrnila s skoraj polnim nakupovalnim vozičkom. Posebej sta izstopala dva »platoja« Nastra Azzurra in navkljub ponudbi 66 cl brozge Uniona v steklenicah za borih 0,54€ se Sabina za vzdrževanje »nacionalno interesnega natega« povsem pravilno ni odločila …»Z dinarjem se ni za igrat, to je nevaren špas, men se zdi, da bolš bi bile, frnikule za nas«…

Po grlu polzeči mrzli Staropramni so v hladilniku takoj dobili rasno zamenjavo straže in več kot pripravljeni smo bili poiskati plažo, kjer bi lahko roštilj prevzel glavno vlogo.

Do tega dne sem mislil, da imajo Italijani carabiniere le za to, da jim v Armanijevih oblekah gizdalinsko pozirajo po ulicah, saj bližnjih srečanj tretje vrste z njimi, navkljub bogati kilometrini po celotni državi, še nisem imel. Pravijo pa, da je vsaka stvar enkrat prvič, nekatere boli, nekateri pa uživajo. Prvi del posadke, torej Ickoficko, je padel mimo kontrole, drugi del pa je malo pred Mesolo pokasiral »loparček«.

Opalapipala, »now what?«

Nič, skrenili smo iz ceste prav v Mesolo, kjer smo lani pohajkovali po fiera dell asparago. Parkiral sem na travniku pod topoli, kjer je taborilo že nekaj kamperjev, za družbeno koristno delo sem Sabino »nagnal« na cesto, da prestreže drugi del posadke in jih pravilno usmeri.

Kmalu so se pojavili in prvo zaslišanje je ovrglo sume o t.i. policijski državi. Verjetno pa je opazovalec par križišč prej posvaril kontrolo, ker mu je bil sumljiv ogromen »box«, ki ga bratranec tovori s seboj. V njem sicer nočita dva labradorca, a Armani maneken je bil skeptičen in jih je vseeno hotel videti. Špekulirali smo, da je najbrž bilo v »igri« kakšno tihotapljenje ljudi.

V Mesoli smo nato priročno ostali, bratrancu je bila všeč, cmarili roštilj in veseljačili v noč.

»Jutranje škrebljanje dežja po strehi kamperja nam je spet poenotilo misli. Spokali smo še bolj proti jugu.«

V San Marinu nas je skozi meglice le pričakalo sonce in parkirali smo na »kajle«. Oblegali smo stari del mesta kar z dvigali, le razgleda nismo koristili, saj je bila zaradi »novembrskih« meglic v zraku vidljivost le kakšnih 176 m.

IMG_2719

IMG_2728

IMG_2748

Po treh večerih druženja se je zjutraj adrenalinsko »naspidirana žlahta« poslovila in odbrzela Mirabilandiji na proti, mi pa smo zavili še malo globlje v notranjost škornja proti San Leu, kjer smo kuhali kosilo in skozi okno opazovali srednjeveško trdnjavo na pečini. V glavi se mi je kar odvila scena, kako so ob morebitnih napadih s kamenjem in verjetno še s kakšnim vrelim oljem »zasipali« sovražnika.

IMG_2751

Sprehod po »skali« smo zaključili na plaži Pesara. Bil je ravno prvi maj in Italijani so iz plaže naredili zabaviščni center s pikniki. Vrvež do poznega popoldneva ni ponehal in pomisleki o nočnih »aktivnostih« so bili vse bolj pogosti. Itak pa je bil namen, da si naslednji dan (ker bo za spremembo cel dan deževalo) ogledamo akvarij v Cattolici.

IMG_2755

Zvečer smo si za dobro vago, in pa ker smo ravno bivakirali pred akvarijem, že šestnajstič ogledali reševanje malega Nema.

IMG_2762

Po zajtrku smo si navlekli neopren, masko, plavutke in rokavčke ter kupili karte za vstop. Mladič je imel zastonj, ker sem ga »našuhtal«, da pri metru malo počepne, sicer pa je brezplačna mera do 100 cm višine …»mini za cene, maxi za plače, žal pa je včasih ravno obratno kot si želiš«…

IMG_2781

IMG_2817

IMG_2827

Akvarij, ki je mimogrede največji na Jadranu, je vreden ogleda in je kaj videti. Med drugim tudi par terarijev s plazilci ter kakšno nutrijo in vidro, da o res velikih morskih psih, pingvinih ter ribji eksotiki ne izgubljam besed. Prišli smo ravno na hranjenje pingvinov in mladič je res užival. Pingvin se je dobesedno skozi steklo igral z njim ter sledil vsaki potezi njegovih rok. Skratka, priporočam.

IMG_2842

IMG_2855

IMG_2836

Tri ure zabave in ogledov so nam izpraznili želodčke in lepo prikladna rižota iz morskih sadežev je v paru s cabernejem zaključila v prebavnem traktu. Mamica je na hitro pomila posodo in deževni dan smo sklenili zaključiti na plažah nekje pred Chioggio. V zamrzovalniku so se bohotili še trije brancinčki, ki mi v kombinaciji z žarečim ogljem niso dali miru.

Parkirali smo na travniku še k dvema Švedoma in Nizozemcu. Proti večeru je dež že ponehal in obetali smo si lep naslednji dan.

IMG_2877

»Jutranje škrebljanje dežja po strehi kamperja mi je »razče*ukalo« misli. Spokati se nismo mogli več nikamor.«

Ob osmih je kapljanje ponehalo in sprehodil sem se do plaže. Morje sem si lahko le naslikal, saj nisem uzrl niti roba plaže, megla pa, ki se jo sredi decembra ne bi sramovala niti ljubljanska kotlina, je vztrajala skoraj vse do pol dvanajste ure.

IMG_2874

Naredili smo dolgo »klobaso« po obali, naleteli na goro naplavin, par kadavrov razpadajočih se mačk in kot pekinško raco napihnjenega zajca. Italijani pa so se veselo pripravljali na sezono in stojala za senčnike kot vojake vrtali v mivko in »šlihtali« v vrste.

IMG_2871

Megla se je za odtenek razkadila in Švedi so odšli. Verjetno nazaj na Švedsko ali mogoče Škotsko, kajti dežja je tam skoraj sigurno manj.

Nizozemcu, ki se je verjetno počutil kot doma, pa sem želel malo prebuditi brbončice. »Zahacal« sem roštilj, Sabina je medtem že pekla krompir in še preden so se italijanski brancinčki frontalno spopadli s slovenskim ogljem je sonce na polno prebilo megleno pokrovko. Ickoficku so zasijale oči in piksna »pera« je v trenutku postala aperitiv …»ostala sva brez besed, ti si rekel sonce«…

P1020055

Kosilo je bilo slastno, preostanek dneva prijeten. Zvečer smo se vrnili v Cortelazzo, kjer nas sploh ni presenetila – ploha.

»Jutranjega škrebljanje dežja po strehi kamperja nisem zaslišal. A vseeno smo se spokali bolj proti domu.«

Še prej pa smo opazovali ribiče, ki so se vračali z bogatim ulovom.

Spotoma smo ugotovili še, da s pineto v Gradežu ne bo nič, no saj veliko tudi nismo pričakovali. Zadnje zatočišče pa smo našli v sončni marini Julia, kjer smo se namakali v plitvini, ki je imela po moji oceni bogatih sedemindvajset stopinj. Jutro nam je prineslo burjo visoke stopnje, ki je razveselila »kajtarje« in windsurferje, ki so trumoma drveli kipečemu morju v nedrje.

IMG_2903

Ker nas tornado v Bologni ni odnesel, smo v nedeljo že pred dvanajsto srčno razveselili mamo, ki smo jo že prejšnje dni fehtali za govejo »župo«.

…»Povabi me na luno kdaj, ušla bi vsakdanjosti in najina ljubezen bi dobila nov sijaj. Povabi me na luno kdaj, morda odkrila bi nov raj, saj prva bi zaljubljenca na njej bila midva«…

Ickoficko&Lučka-Kajfež-Bogataj&global F**kin warming

Advertisements

8 thoughts on “Globalno “segrevanje” v Venetu, Emili-Romagni in San Marinu

  1. Vau in ti mi praviš, da vas rajcamo z Avstrijo. Kvečemu obratno! Očitno bomo moral res enkrat obrnit stvari na glavo in vi boste šli na sever, midva pa na jug. Še bolje pa bi bilo, da združimo moči.
    V glavnem kot smo pri tebi že vajeni – slikovit opis, prepleten z delčki slovenskih zimzelenčkov (zanimivo), o podobah ujetih v objektiv pa sploh nimam besed, res mojstrsko.

    • Kaže da se letos padavine takšne in drugačne res ne bodo nehale. Zato bom skušal morje prestaviti na september . 🙂 Pa še to na skrajni jug.
      Upam, da res kdaj naredimo kakšno skupno interesno turo, ki bo zadovoljila vaju in našega mladiča.
      Hvala za komentar.

  2. Ej, ti si pa pravi poet/pisatelj!
    Super potopis!!!
    Pa tudi doživetje seveda!
    A ta tvoj bratranec tudi piše blog? Me zanima, kakšne izkušnje imajo, ker si omenil, da potujejo z dvema psoma (mi tudi potujemo tako, pa je kdaj fajn vedet, kam s psi ne smeš – npr. v park Schonbrunn, smo zvedeli pred dnevi)

    • Mojcej, hvala za pohvale.
      Bratranec žal trpi za kroničnim pomanjkanjem časa, pa tudi če bi ga imel, se s pisanjem verjetno ne bi ukvarjal. Je pa prava mala zakladnica kamperaškega znanja in izkušenj.
      Kar se štirinožcev tiče sem letos v Italiji opazil veliko več prepovedi na plažah kot običajno. Znano pa je da so francozi večji pasjeljubci a verjetno je na določenih mestih tudi tam prepoved. Najbolje se je za vsak posamezni primer pozanimati vnaprej, saj navsezadnje danes to ni več težava.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: