Šnofanje za grškimi bogovi s skuterjem in “backpackom” 2005

Hudi skomini v povezavi z Grčijo so se skozi leta kar lepo kopičili. Takšne in drugačne zgodbe žlahtnikov, prijateljev (gyros,ouzo…) ter nenazadnje tudi različnih medijev so naposled le obrodile sadove.

Ker se Icko boji letenja kot vampir česna, sem namesto »aeroplana« izbral trajekt z odprto povratno karto za dve osebi ter štiri ruzake iz Benetk. Prevoz do tja ni bil nikakršen problem in ob šestih zvečer je pristaniški delavec v morje brcnil štrik, ki je na mestu krotil barkačo Anek linesa.

IMG_2092

IMG_2130

Devetindvajset ur po pobegu od pomola v Benetkah se je najina neprekinjena »preko-jadranska« odisejada začasno zaključila na otoku Krfu. Dodobra prepojena z viljamovko (požrla sva tudi hruško) sva se izkrcala skoraj ob polnoči in na mogočnih »ruzakih« obsedela v »terminalu«.

IMG_2148

 

IMG_2171

K nama je pristopila deklina, ki sem jo kasneje poimenoval »vodička«, in vprašala, če rabiva namestitev. Povedala je, da imajo starši majhen ljubek hotelček v zalivu nasproti in da naju lahko zapelje. Ok. Naložili smo še najstniško Američanko in s tovornim Kangoojem že na polno sekali ovinke. Z vso kramo sva se zbasala iz avta in vstopila v avlo »družinskega hotelčka.«

Receptor v res izvirni obliki okrogle bočne ladijske boje in teže kakšnega manjšega jadrolinijskega trajekta Brestova-Porozina, je nosil »T-shirt« z napisom: DON’T FUCK WITH ME, I FUCK BACK.  Zmenili smo se za sedem gostujočih dni, temu pogojena je bila tudi cena in sicer 25€/dan. Pošteno, sem si mislil, pustil pasporta na pultu in po sledeh »vodičke« sva se kar »kolentala« po strmem pobočju navzdol, kjer so se nahajali »apartmaji«.

Vodička nama je odprla sobo, prižgala luč in zaželela lahko noč. Pogledal sem naokrog in mislil, da sem pristal v kakšnem tretjerazrednem hostlu na Kubi. Neprespana in utrujena kot »psa« sva navkljub situaciji popadala v posteljo.

Ob pol tretji zjutraj pa se je točno pod oknom začela prava »veselica«, močno podkrepljena z decibeli wannabe José Carrerasev in rahlo okajenih Helen Blagne. »Prenažrta« angleška mladež je prišla od kdovekod in kompletno zasedla mini bazen oziroma maxi jacuzzi (kakor komu ljubo), ki se je nahajal na sredini vrta v kompleksu. Kaj še »češ« lepšega …

In smrklje so histerično vreščale: I Wanna Have Sex On The Beach…, mulci pa nazaj, Boom, boom, boom, boom, I want you in my room … In tako lepo naprej »vse sorte« nežnih uspavalnih balad, ki so trajale vse do šeste ure zjutraj. Do vsesplošnega popizditisa mi je manjkal samo še en samcat bzzzz komarja, kajti razmazani sledovi krvavih flekov po stenah so dajali vtis, da se je v najini sobi snemal vsaj Rambo II, če ne celo Platoon. Na srečo pivsko-pevskih Angležev ga je verjetno ustavila čisto na novo nameščena mreža na razmajanem oknu.

Ob osmih zjutraj sva totalno »zjebana« brez besed spakirala ruzake in zagrizla v hrib. S krvavimi očmi, pošvedrano faco in potnimi sragami preko čela sem že kar od daleč zalučal ključ sobe na pult. »Higienični« receptor je bil spet v isti majici, vendar se je zdelo, da mu je ob pogledu name začel napis kar malo bledeti. Prepričan sem bil, da se bom ob najmanjšem negodovanju ob najini odjavi strgal s ketne in spremenil v sila nevzgojenega Rottweilerja.

S pasporti v žepih sva se nato znašla na cesti. »Naselje« se je nadaljevalo vzdolžno proti dnu zaliva. Med pešačenjem sva opazovala hotele ob cesti in vstopila v prvega, ki je vsaj na zunaj obetal. Na reklamno kakovostne zvezdice se nisem oziral.

IMG_2237

Z lastnikom smo se zmenili za ceno v kpl z zajtrkom, ki je bila mimogrede prav tako 25€, pogledala sva še sobo z balkonom in čudovitim razgledom, ter se pozanimala o morebitnih nočnih aktivnostih. Šef je verjetno že vnaprej uganil, kje sva nočila ter naju pomiril.

Pridobil si je najino zaupanje, zato sva mu prepustila tudi organizacijo rentanja skuterja. Za 10€/dan sva dobila oranžnega varčnega Korejca znamke Kymco in počitnice so se končno s polno paro začele.

IMG_2480

Po tednu dni, nekaj rezervoarjih skurjenega bencina in obisku skoraj vseh neobljudenih plaž sva se odločila za premik. Izbrala sva hidrogliser in pa sosednji otok Paxi. Na podlagi dosedanjih izkušenj sem izdelal bojno frontalno strategijo, kako bom postal vsaj malo bolj neodvisen in manj nebogljen ob prihodu v pristanišče. Prvi pogoj je, da prideva podnevi, raje bolj dopoldan kot popoldan. Najprej zrentam skuter, Sabino z ruzaki pustim v kafiču, sam pa iščem apartma ali studio. In tako je potem tudi bilo.Uspešno.

IMG_2722

Na Paxiju sva nameravala ostati najdlje, a je kljub »preskuteriranemu« otoku skoraj enotna cena nočitev skrajšala obisk na vsega tri dni. No, tu sva mislila malo polenarit, a so se Grki s cenami že začeli spreminjati v Ikaruse. Tudi skuter je bil 50% dražji kot na Krfu. Kajpada, vseeno sva prečesala mali otoček podolgem in počez in za nameček opravila še enodnevni izlet na sosednji Antipaxi.

IMG_2690

Vozil naju je klon Flavia Briatoreja v modri mild-seven srajci z ogromnim gumenjakom, ki se je dotikal morja le z obema elisama, 300 »konjskih« Evinrudejev. Posledično je vožnja trajala morda le kakih sedeminosemdeset sekund.

IMG_2787

Za slovo od Paxija in nadaljevanje odisejade sva morala nazaj v Igoumenitso, dalje pa s »taveliko« luksuzno minoan Pasiphae Palace v Patras. Tam sva v paralelnem šprintu Marlene Ottey in Bena Johnsona komajda ujela odhajajočega »lokalca«, ki je hitel na Kefalonijo.

IMG_2826

Prispela sva v naročje Sabininega najstarejšega brata in njegove dekline, ki sta bila na Kefaloniji že kak teden, dan gor ali dol.  Družili smo se še par dni, sprobali centrifugo na Myrtosu, prešnofali kompletni severni del otoka, nato pa sta »odfrčala« nazaj v domovino.

IMG_2935

IMG_3088

IMG_3115

Midva sva potem pošpijonirala še južni del otoka, nato pa naju je dobrodušni »ata«, lastnik apartmaja, osebno dostavil na trajekt za Zakintos.

IMG_3235

Če bralca potujeta s trajektom iz Kefalonije na Zakintos, vaju bo trajekt ob prispetju »skipal bogu iza nogu«. Taksiji, ki so vozili v Zante, so vsi po vrsti hoteli 30€. Toliko pa Icko žal ni bil pripravljen dati, zato sva se lepo pri kakih 30 st. peš privlekla do prvega kafiča ob cesti. Spila sva dva ledena Mythosa, prijazna natakarica pa nama je za nameček »zrihtala« prevoz do najbližjega mesta Alikanas.

IMG_3246

Takoj sem si izpogajal stokubičnega Peugeota in izposojevalnico zapustil z zaskrbljenim svarilom obeh lastnikov, bratov. »Drajv veri kerfuli«. »Ic veri sliperi, ju nov«.

IMG_3282

V tistih dneh sva prav nemarno zlorabljala ubogega Peugeota in obiskovala še tako »zabačene« in odročne  osamljene plaže ali naselja, vse dokler se naju ni odločil pošteno sabotirati in rrrsk, obtičala sva sredi abnormalno strmega klanca, ki je vodil proti skalnem vrhu, na katerem je kraljeval svetilnik. Skuter je normalno deloval, a premaknil se ni niti za ped. Spustila sva se nazaj v dolino, parkirala pokvarjene »plužne« poleg prve »oštarije« in šla na mrzel per. Prosil sem »šefico« naj pokliče »Blues Brothersa«, da prideta popravit ali zamenjat skuter. Sumil pa sem strgan jermen variomata, zato sem natakarici naročil, naj jima to tudi detajlno zrecitira.

No, čez kako debelo uro sta res prišla čisto na »easy« in prvo kot prvo skuter odvlekla v senco. Povedal sem, kje naj bi bil problem, a mlajši oziroma pametnejši od »Blues Brotherjev« mi ni verjel in me še celo cinično spraševal, ali sem morda jaz mehanik. Previdno je stopil na »kurbel« saj je verjetno mislil, da je zaradi pomanjkanja olja »zagrabil« motor. Bolj ko sem mu dopovedoval, da je strgan jermen, bolj je trmaril po svoje. Vžgal sem skuter kar na štarter in mu dokazal svoj prav. Ljudje v kafiču, ki so nehote poslušali najin »fajt«, so cepali od smeha, nato pa sta »mehanika« le začela razdirat variomat.

Po kaki uri in pol ter kakopak zamenjanem jermenu je bil »pižojček« lepo nazaj v igri. Kljub Sabininemu strahu in nasprotovanju, sva brez težav osvojila zloglasni svetilnik, zatem pa sva mu privoščila še kakšno hujšo rajžo.

IMG_3374

IMG_3431

Ko sva Zakintos znala že na pamet, se je zdelo pametno, da se počasi odpraviva daleč proti severozahodu . Praviloma sva bila skozi cel dopust ves dan od »doma«, bodisi na motorju, bodisi na plažah ali mrzlem peru. »Domov« sva hodila le spat.

Kakorkoli, Zante-Kylini je bila trajektna povezava iz Zakintosa in že ob osmih zjutraj sva z neko »lokalno črepinjo« odbrbotala iz zaliva.

IMG_3597

IMG_3610

Na avtobus sva v Kyliniju čakala kaki dve uri, nato pa se v Patrasu po pol dnevnem vegetiranju v klimatizirani čakalnici šele okrog pol desetih zvečer, po skoraj mesecu dni vandranja, povzpela na nek kar soliden Anek lines.  Čakalo naju je samo še nekaj več kot tisoč kilometrov pustega Jadrana. Iz ograje palube sem pozno v noč v daljavi opazoval izginjajoče luči Patrasovega mega mostu in modro sklenil, Grčija naju bo sigurno še videla.

Ickoficko&jermen II

Advertisements

4 thoughts on “Šnofanje za grškimi bogovi s skuterjem in “backpackom” 2005

    • Metlca, prijatelj, v zgoraj omenjenih letih nekje je tudi mene ujel “digitalni” val, ki je dodobra potenciral moje sicer še zmeraj skromno fotografsko znanje. A ko se oziram še bolj nazaj in gledam kaj sem počel še v pra (analogni) davnini…ma to ni za objavo porkamizerija 🙂 Je pa kar dober občutek skozi leta spremljati napredek.
      Hvala za komentar.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: