Pozabljeno »bistvo«, voda v kamperju ter D-day kamperjev na Rivieri Romagnoli

Decembrski »ice age« je odnehal. Kamper seveda ni bil na konstantni elektro infuziji, zato sem po vzoru Houseove ekipe pričakoval nekaj v smislu »using a defibrillator, charging, stand clear….wroooom«, a zadeva ni bila tako dramatična in princeska v obliki štiri-prekatnega Ivecovega srca se je iz zimskega spanja zbudila kar sama z normalnim obračanjem ključa. »Forza Italia«. 🙂

S pakiranjem je »križ«. Zadevo vedno prepustim Sabini, zato so »fajti« o tem, kdo je kaj pozabil, pripravil, kdo je za kaj zaslužen itd. pred »poletom« zvezda stalnica. Sam vedno dobim pod nos, da poskrbim samo zase in vzamem le foto opremo pa komp. Koliko je ukvarjanja še z drugimi stvarmi, ženske (no vsaj moja) ne poslušajo rade pa tudi zdi se mi kot bi govoril zidu. Zato pač raje požrem »knedl« in sem modro tiho.

Ok. Start in odhod. Po petnajstih kilometrih vožnje skozi celodnevno meglo v smer zahod mi je nenadni »krik groze« za mojim hrbtom skoraj izpulil volan iz rok in mi vrgel »šalco« adrenalina v male možgane. Kot običajno v takih primerih v šoku kurim zavore, gledam po cesti kaj sem spregledal in kdaj bo počilo. A največkrat, (tok-tok) takšne panike ni.

Informacijo o doma pozabljenih zamrznjenih jestvinah sem sprejel ravnodušno. Po superkratkem razmisleku sem predlagal celo vmesni postanek in novo nabavo v Leclercu, a komanda in povelja z vsaj tisoč argumenti sta bila zasuk »v krožnem« za 180 stopinj. Zato sem si kasneje lepo privoščil paket roganja in zbadanja.

Zgubili smo pol ure ter nekaj pipet nafte, še dobro, da se je za bodoče leto mamica prvič odločila za nakup letne vinjete in smo vsaj z vožnjo po preplačanih avtocestah nadomestili časovno izgubo. Fernetiči so v kratkem ostali za nami, sonce, ki pa nas je spremljalo šele od Logatca, je v obliki in barvi Miklavževe pomaranče počasi tonilo proti horizontu. Prvi postanek sem si izbral skoraj v luki Sante Margherite, točno na samem ustju reke Livenze. Upal sem, da bomo tam še pred nočjo.

IMG_2433

Nekje med vožnjo skozi Cervignano pa je mladič že požel prvo mamičino kritiko. Sumljivo tiho se je igral na tleh, s strani pa se je lepo videl obris mokrote na njegovi zadnji plati. Deležen je bil natančnega »inšpeciranja« in zasliševanja o morebitnem mokrenju v hlače, a se ni dal in je vseskozi gonil svojo.

Drugi, malo bolj blag »krik groze« je sledil kaj kmalu. Pod mizo je bila luža. Pravzaprav ne, tepih je bil kot pripravljen za predpranje. Manjkala je samo še plastenka »Vanisha«. Vozil sem kar naprej, obremenjeval svoj »hard disk« in zahteval točno določena pojasnila na svoja vprašanja. Okrog rezervoarja za pitno vodo je bilo suho, glavnina mokrote se je nahajala pod mizo. In to se mi je zdelo še najbolj čudno.

Namestili smo se na želeni točki. Kamper sem hitro pripravil na nočitev in se posvetil »lekaži«. Sumil sem obilico kondenza, saj je bila voda, ki sem jo natočil tik pred »izplutjem«, vse prej kot topla. Rezervoar iz inoxa bi verjetno bil zmožen tudi kaj takšnega. Kontaktiral sem bratranca, ali misli, da je to sploh možno in dobil zaskrbljeno nevtralne odgovore. Nič kaj potolažen sem dobro prebrisal »poden« in se lotil raziskovanja. Po parih minutah je bilo že spet vse pod vodo. Že sem nameraval po mladičeve Lego kocke in narediti mini maketo Benetk, a zadeva bi se zlahka spremenila v »Nizozemsko leta 1953«.

IMG_2434

Kaj mi je ostalo drugega kot razdreti zadevo. V mislih sem že sestavljal nabor najbolj sočnih »mornarskih« kletvic. Rezervoar je zapečaten pod klopjo, nima niti servisne odprtine, vse je narejeno v stilu »lifetime warranty«. S seboj preventivno tovorim kišto orodja in kup ostankov samogradnje. Lotil sem se razdiranja in po dobri uri ter skladovnici nakopičenega lesa in oblazinjenja le našel izvor in »izvir« težav. Med »šraufarijo« pa mi je tornadni »brainstorming« v glavi iskal možne rešitve. Problem je bil kit, ki ga nisem imel, v kolikor bi ga mogoče potreboval.  Rezervoar pa je kljub temu, da je bil pričvrščen v dno le v petnajst tisoč kilometrih z rahlimi premiki na drobno »preglodal« cev, iz katere je veselo kapljalo. Jasno mi je bilo, da v kolikor bom želel sanirati zadevo, bo treba izpustiti vso vodo. Zavlekel sem se pod kamper in obrnil pipo. Sto petnajst litrov vode (verjetno kakih petnajst manj) je v slapu teklo po tleh in se nabiralo v luži na pomolu. Še dobro, da smo bili sami, le kaj bi si morebitni sosedje lahko  mislili.

Zbasal sem se nazaj v kamper in nadomestil obstoječo zaokroženo devetdeset stopinjsko »šlingo« s kotnim kolenom, hitro spojko in objemkami. Zmolil sem očenaš ali dva med sestavljanjem in upal, da bo držalo. Preveriti na licu mesta se seveda ni dalo, ker nisem imel možnosti ponovno natočiti vode. Po treh urah dela sem si končno privoščil kozarec caberneja in bakalar. Pred slovesom v »mižale« sem dvignil še tepih in upal, da bo truma s svojim suhim tropskim pasatom čez vso noč to močvirje izsušila.

IMG_2428

Zjutraj so bile težave le še spomin in po krajšem pohajkovanju po jutranjem soncu smo obrnili proti jugu. Vmes smo malo iskali vodo in jo natočili na pumpi malo pred Commaciom. Rezervoar je »dihtal«, allah akbar.

IMG_2431

V Ravenni sem dokupil še kruh in kolebal z nakupom penečega Astija za 1,79€. A že tako sva bila s penino dobro založena. »Auguri« je bila zadnja beseda, ki sem jo odnesel od simpatične prodajalke.

V Cesenaticu še nismo bili in zemljevid parking lokacij sem si skoraj zapekel pod možgansko skorjo.  Po poti smo srečevali skoraj magično število kamperjev. Skrbelo me je, ali bom prostor sploh dobil. Silvestrovo je bilo že v polnem teku. Parkirali smo praktično na plaži ob glavnem kanalu. Do dogajanja nismo imeli daleč, bili pa smo tudi ravno prav oddaljeni od morebitnega »đumbusa«. Z mladičem sva se zaposlila z igrali, ki so se nahajala na plaži. Mamica pa je že vneto pripravljala silvestrsko kosilo, kajti do večerje je bilo še kar nekaj časa.

Filejem brancina s pečenim krompirjem z rožmarinom in motovilcem z bučnim oljem sva dodala še bučke, šampinjone in paradižnik češnjevec popečen na žaru.

Dodobra podkrepljeni smo se odpravili na pred-izhod v mesto. Italijanke pa so vzvišeno paradirale po ulicah kot po modni pisti. Ulična promenada s poudarkom na krznu bi Jadranko Juras verjetno poslala v večna lovišča.

IMG_2439

IMG_2448

Ogrevanje benda na glavnem odru je že potekalo, tonski mojster je skrbel, da je bila akustika zelo solidna in zdelo se je, da bo žur pravi. Ogledali smo si še muzej ribiških bark na prostem, z lesenimi figurami v naravni velikosti je prav lepo ponazorjeno življenje »pra«ribičev in njihovih družin. Počasi smo se vračali na toplo, saj nas je pred koncertom čakala še večerja.

IMG_2452

IMG_2459

Moram vama priznati, draga bralca, da sva po jestvinah in prekomernih obilnih kapljevinah, kar malo omagala, dokončno pa nas je sabotiral mladič, ki je že ob pol enajstih »mrknil« z glavo na tipkovnici, kljub temu, da so doma zmeraj hude borbe pri odhodu v svet škratkov in vil.

A Icko se ni dal kar tako. Če ne gre gora k Mohamedu …

Prevzel sem vlogo DJ-a in kamper spremenil v pravcati potujoči Juke-box. »Nažigala« sva do »ognjemeta« in še čez. Ob polnoči sva spraznila predzadnjo penino, nato pa je Alco Holl »izštekal« moj bio usb kabel, ki vodi do webcamere.

Zbudil sem se ob 6:00 z močeradom v ustih. Prav potiho sem se oblekel, kompanjonoma navil trumo na stopnjo više in z jabolkom v žepu zapustil kamper. Bližal sem se prizorišču včerajšnje zabave. »Snaga« je delala s polno paro in bila skoraj že pri kraju, le še kak v »boju« zablodeli zamašek penine je brez besed pričal o vsebini in dogajanju prejšnjega dne.

Sprehodil sem se še po plaži, dočakal jutro in imel kaj videti. Preko dvesto kamperjev je bilo parkiranih vzdolž obalnih parkirišč. »Štala«.

IMG_2461

IMG_2462

Ležerni sončni dan na promenadi in plažah nas je pozno popoldan le prestavil do Chioggie. Kamper je zakurblal na zadnji cilinder, saj mu je prejšnji večer dodobra zlorabljen Pioneer spil skoraj vso energijo.

IMG_2468

IMG_2484

Do Chioggie si je aku lepo opomogel in dan smo zaključili s koncertom Music for Montserrat.

Skozi deževno dopoldne smo se prebili do Ikee, na parkingu skuhali kosilo ter atu in mami voščili doma že ob četrti popoldne.

Ickoficko&rezervoar

Advertisements

6 thoughts on “Pozabljeno »bistvo«, voda v kamperju ter D-day kamperjev na Rivieri Romagnoli

  1. Zdravo,

    vse pohvale tvojim potopisom. Uživam pri branju. Dobro izbrane besede spremljajo super fotke. Vprasanje glede kamperja. Ali je kakšen serijski model ali narejen po meri? Takole na uč se mi zdi daljši kot klasika.

    Veliko prijetnih poti še naprej.

    Aleš

    • Pozdravljen Aleš. Najprej hvala za komentar in pozitivno kritiko.

      Kamper je moja lastna samogradnja na osnovi najdaljše 630cm, a ne tudi čisto najvišje različice Citroena Jumper. Zato tudi izgleda tako razpotegnjen.
      Ima tudi lastno temo o izgradnji; (ickofickov đamprčk), na forumu CCS.

      Hvala za želje. Se bomo trudili še naprej financirati naš “hobi”. 🙂

  2. Vau, res adrenalinski začetek silvestrovanja. Še dobro, da si tako ročen in si hitro zrihtal povodenj.

    Potopis in fotke pa, kot ne gre več dvomiti, super!

    Veliko užitkov tudi v novem letu! Če boste užival vi, bomo tudi mi, ki bomo pregledovali blog.

  3. Najprej lep pozdrav iz Štajerskega konca
    Tudi samemu mi je v neizmerno veselje prebirati vaše dogodivščine na vaših poteh,ki so vedno “začinjene” z mojsterskim izborom besed prikazanih na satirični način.
    Do solz nasmeji “krik groze” in obračanje za 180 stopinj,res mi je smešno,ker se tud nam to neprestano dogaja…
    Kakor koli vam želimo še naprej obilo lepih dogodivščin na potepih in čim manj “krikov groze”, vseh se itak ne da izognit hehe.
    Upam,da kdaj še kakšno v živo rečemo.

    Pozdrav od nas
    Darko,Nada,Katja.

    • Hvala vam, prijetna družinica za komentar.
      V prispodobi rečeno se verjetno vsi kamperisti vozimo z “istim trajektom”. Zato so nam všeč in se nam dogajajo tudi podobne stvari, ter le takšne seveda tudi iščemo. Nihče od nas pa ni in tudi ne sme biti popoln, kajti raznolikost nas osebnostno dela boljše,pestrejše in zanimivejše.
      Hvala še enkrat za iskrene želje, ki mi dajejo elan za v bodoče.
      Ickoficko

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: