Ukraden roštilj, dordognski orehi, bučanje Atlantika, za jagodo pa še kamper v okvari 2012

Zarečenega kruha … in to pa to. Ampak se sploh ne bom pritoževal, da je bil zanič, ali da je bila skorja preveč trda.

Bralca verjetno ne vesta, da sem nekajkrat na glas razmišljal, da bosta Sarda ali Korzika v prihajajočih septembrih bolj ali manj naša edina destinacija. Namreč, »mamica« prioritetno zahteva obilo »soli in joda« za našega mladiča pa tudi sardinska mivka ji je dodobra zlezla pod kožo.

Francije nisem obiskal že nekaj let in v dušo se mi je počasi prikradlo neke vrste domotožje.  Pa še savojske »žajfe« mi je zmanjkalo. 🙂

Strategija prepričevanja »posadke« je potekala skoraj po zbirki Sun-Tzujevih modrostih in lahko rečem, da se je obrestovala.

Stroški. V matematiki nisem nikoli blestel, ravno nasprotno, a izračun čez palec mi je ob upoštevanju cene trajekta za Sardo, plus gorivo do Livorna in nazaj ter seveda par litrov po Sardi, navrgel okrog 550-600 veveric. Za Korziko raje nisem niti računal. Autoroute pa ima vgrajen super računalnik, ki mi je glede na domnevno število prevoženih km, ( cca 4000) vrgel za približno 100€ manjšo cifro, ki se je za konec izkazala za zelo točno.

Dobil sem zeleno luč. A pogoji pa so, kakor v granit vklesani, ostali. Veliko čofotanja (kakopak tudi v slanici) in malo vožnje. Zadevo je seveda lažje izreči kot pa sprakticirati. Do Atlantika in nazaj je kar daleč, zategadelj je treba povečati število dopustniških dni, v kolikor omejim vožnjo na povprečno 2h/dan. Ok. Nekako sem skombiniral in »scumpral« osnovo.

Toda kam, je ostalo vprašanje, na katerega sem hitro dobil odgovore. Prvo. Edini prelaz, čez katerega še nisem prečil Alp, kopanje v alpskih jezerih, nato namakanje v tople reke, krotenje Atlantika, spet kopanje v toplih rekah in celo jezeru, za dve žlici Sredozemca in seveda čez »obalne« Alpe nazaj. To bo to.

Kot že nekaj let je lektorica samostojno dopolnjevala potujočo posadko, sprva v mikro P206 nato že v karavansko kraljevskem C5, letos pa je dobila še dve prikolici v štirinožni in sotrpina v dvonožni obliki. Avto je ostal enak, le na streho sta poveznila ogromno »trugo«. Pridružila sta se le za polovičko in po štirinajstih dneh vandranja so ju službene obveznosti katapultirale iz roba Atlantika nazaj.

Dobro. Bodi dovolj brezzveznega nakladanja in takoj v bitko.

Prva posadka, torej Icko&familija, smo štartali že dan prej. Ni se mi več ljubilo biti doma; resnično odgarala sva vse obveznosti že kak dan poprej, zato je bil odhod logičen, pa čeprav samo do tržaškega zaliva. »Meeting point« smo za večerne ure naslednjega dne nastavili v Mantovi, mi pa smo poprej obiskali vileško Ikeo, zaradi drobnih malenkosti. V glavnem kozarcev za vino. 🙂

Kosili smo pri jezeru Lago di Fimon malo pod Vicenzo. Ob prihodu pa nas je pričakalo pravo opustošenje po nevihti, ki je verjetno, kakor Katrina, divjala morda le kakšne pol ure prej. Podrta drevesa, polomljene veje, dodobra demoliran vrt restavracije, prevrnjene jadrnice, podrti ribiški šotori in celo hudourniški plaz blata čez cesto so nemo izražali dobrodošlico. Od presenečenja sem na slikovni material kar pozabil. O tem, kakšno neverjetno srečo smo imeli in kako bi jo odnesel kamper, raje nisem razmišljal. Prepustili smo lokacijo in prebivalce njihovi usodi, se vrnili na avtocesto in bili okrog petih popoldan že v Mantovi. Ostal nam je le še večerni pohod po mestu, prijetno snidenje z drugim delom posadke in potem direkt v mižale. Odpiranje šampanjca in obvezne palačinke z Nutello smo složno prestavili na naslednji dan, ko naj bi bolj resno zastavili.

Col di Agnel je z 2744 m najvišji cestni prelaz v Alpah, na katerega mejita Italija in Francija. Kasneje smo te metre dodobra občutili. Vgnezdili smo le se malo više od Laga di Castello, za vasico Chianale, saj se tam, zaradi navala italijanskih kamperjev, niti teoretično nismo mogli parkirati. Je pa vasica zaradi prisotnosti jezera, po katerem so se podili surferji, lepo izhodišče.

Po hudi vročini skozi preostali del padske nižine nam je večerna ohladitev in osvežitev v obliki dežja kar prijala. Temno rdeče kapljevine smo lahko hladili kar zunaj, ter z vse bolj koncentriranimi maligani v krvnem obtoku, vztrajali pozno v noč.

Po tako napornem večeru vedno vstanem prvi, saj mi do sedaj neodkrita spojina v Caberneju vedno močno krati spanec. Pogled skozi okno je pokazal čisto drugačno podobo. Vršaci okrog nas so bili vsi v snegu in zazdelo se mi je, da bomo verjetno na vrhu sredi poletja začutili idilo z zimskim pridihom. Nisem se motil. Hitro smo nabavili kruh in že smo plezali v navezi. Zajtrk smo prestavili v Francijo.

Termometer je vztrajno padal, in ko smo dosegli vrh je kazal le tri stopinje nad ničlo.

Pogled proti francoski dolini, ki nas je pričakovala, pa je bil obsijan s soncem in barve v nasprotju s snegom ki je pokrival prelaz kar lepo zelene. Po hitrem fotošutingu, kjer sem le v japonkah z letnim profilom lezel in drsel po snegu, smo se strinjali, da bomo jedli nekje bolj na toplem. Prostora v Alpah je dovolj in bralca lahko parking celo izbirata.

Cilj tistega dne je bila že znana točka pri jezeru Serre Ponçon, kamor smo prispeli preko lepe in zanimive soteske l’Ange Gardien reke Guil. Priporočam tudi ogled dvorca Queyras in trdnjave Mont Dauphin, da o kakšnem raftanju ali podobnih aktivnostih sploh ne govorim.

Parkirali smo na travnik v senčko topola, družbo pa so nam delali Italijani, Angleži pa seveda tudi Francozi, ki so bili v krepki številčni prednosti. Voda je bila zelo sveža in kopanje je prijalo. Se mi pa zdi, da je na jugovzhodnem delu bolj topla, no vsaj pri prejšnjih obiskih je bila.

Naslednji dan je sledila balkanska požrtija. Prav na obali jezera sem zakuril roštilj. Uporabljam sistem z lesnim ogljem, (plinski roštilj zame pač ni roštilj) ki ga zakurim z »brenarjem«. Ena mini bombica zadostuje za kar nekaj »zažigov«, obenem pa s plamenom očistim in skurim še mrežo.

Pečka je na ličnih nogicah dvignjena od tal, v kurišče pa položim alu folijo, tako da lahko kasneje pepel zvijem in vse skupaj roma v smeti. Pa še pečke ni potrebno ne vem kako čistiti.

Skupaj z lektoričinim sotrpinom sva ob par »perih« grilijado več kot uspešno opravila in prav nemarno »zasmradila« okolico. Pomembno sva kimala okrog, kako super se imamo, »žremo« kot prašički in »lajf« je oh in sploh fajn.

Po kaki uri ali dveh mirnega prebavljanja in utapljanja vsega prežvečenega v ustreznih kapljevinah, je bil čas za pospravilo. A glej ga zlomka. Pečka je izginila kot kafra, čeprav nismo bili niti petdeset metrov stran. Malo smo spraševali okrog, vohali za sledmi, a nihče ni imel pojma. Niti dva seniorska soseda, ki sta bila locirana tako rekoč tik zraven. Niti mi ni šlo tako za pečko, ampak misel, da je bil to prvi in zadnji roštilj na potovanju mi je kravžljala živce. A žalibog tako je bilo. Izkušnja več pač. Upam, da se vsaj lopovu zatakne kakšen kremenatlc v grlu. 🙂

Proti večeru smo odpeketali proti Sisteronu.

V Sisteronu je dober štelplac skoraj v centru, posebnost mesta pa je brezplačni bazen, ki smo ga z veseljem izkoristili naslednji dan.

Zvečer smo se prišlepali na Mont Ventoux, “goro”, ki sem jo že nekajkrat izpustil. Fasciniralo me je njeno golo pobočje pa še veliki Tour de France večkrat speljejo tod preko. Parkirali smo poleg še petih kamperjev, nadmorska višina skoraj dva tisoč metrov pa je poskrbela za lep in svež spanec. Zvečer so nam prišli družbo delat tudi opazovalci zvezd.

Ob spustu iz vrha smo po učinkovitem kurjenju zavor le prispeli v vinsko regijo Rhone. Spust proti vasi Sault je manj strm, in če imata bralca možnost prilagajati smer, je zadeva kamperju veliko bolj prijazna.

V dolini Rhone je vinskih kleti kar mrgolelo, a zaloga »zelenk« nam še ni pošla pa tudi nekje globoko v mislih smo imeli Bergeraške »sladokuse«.

Pred Montelimarjem smo prečili Rhono in zagrizli v rob Centralnega masiva skozi zgornjo sotesko Ardeche. Skozi okno sem med potjo opazoval številne vodne aktivnosti. Pri mestu Thueyts smo se peš do reke spustili tudi mi. Spodaj nas je čakal znameniti pont du Diable in seveda temnozeleni tolmuni Ardeche, ki so kar vabili v svoja osvežilna nedrja.

Pri nogometnem igrišču posedujejo celo pravi štelplac, a mi smo raje izkoristili senco dreves na parkingu pred mostom. Ponoči upade tudi promet in nočitev je zadovoljiva.

Pokrajina, ki sledi po plezanju na Centralni masiv, je fantastična. Ogromna planota z gozdovi, polji in pašniki, ki se vije vzdolž relacije Le Puy – Clermond Ferrand. Veliko je tudi jezerc, v katerih je možna osvežitev, priporočam pa jezero pri Naussacu, kjer je štelplac praktično  na obali.

Le Puya smo se ognili, saj nas je »žlahta« v La Combelleu že pričakovala. Taborili smo za hišo na travniku, 92-letna teta pa je z urnostjo najstnice zabavala našega mladiča in komaj se je dala prepričati, da ji pomagamo vsaj pomiti posodo. Poslovili smo se drugi dan z obljubo, da se čez par let spet snidemo.

Pri jezeru lac du barrage de Saint Etienne Cantales smo pavzirali za kosilo; na voljo je parking in urejen štelplac, voda je topla za čofotanje, lahko se tudi čolnari, lovi ribe in podobno.

Dordogne smo se lotili šele pri mestu Argentat. Reka je zajezena kmalu po svojem izviru in nekako nisem našel ustreznih dostopov v njenem začetnem toku, saj so soteske strme, mostovi visoki, pojavljajo se klifi, ponekod pa tudi brzice.

V Argentatu je potekal pravcati Pétanque balinarski turnir točno na parkirišču, kjer smo bili locirani. Pomislil sem na možen direndaj pozno v noč, a na koncu smo bili mi tisti, ki smo prevzeli »štafeto«. Mladič je ob gledanju risanke od silne utrujenosti kar zaspal na prenosnem računalniku. Lektoričin sotrpin pa je za konec, navkljub neznanju francoščine, izpogajal  kose lokalne sladice in dan je bil »complet«.

Zjutraj smo bili priča največjemu bolšjemu sejmu kar sem jih videl v Franciji. Na trgu, velikem za pravo nogometno igrišče, se je prodajalcev kar trlo. Kupcev in firbcev pa seveda še mnogo več. Upam si trditi, da bi zadeva več kot zadovoljila prenekaterega zbiralca.

Dan smo preživeli v čudovito urejenem Beaulieuju, tik ob Dordogni, ki ima tudi status Ville fleurie. Moram povedati, da je reka skozi ves tok temno rjave barve, verjetno obarvana od kamnin preko katerih teče. Nikakor pa ni umazana, saj se inšpekcijsko-analitska potrdila ob vsakem urejenem kopališču šopirijo na obvestilnih tablah. Za nejeverne Tomaže pa na obrežju obstaja pravcati bazen.

V Souillacu smo prespali na obrežju in malo obnovili zaloge.

Carsac. Čisto po naključju. »Free« travnati parking pod mogočnimi orehi, odmaknjen od glavne ceste. Poleg čudovit vodnjak z izvirom vode in streljaj čez polje Dordogna. Kolesarske poti, igrala, spretnostna orodja, v vasi pa boulangerie z lepotičko. Pravi kamperaški raj na zemlji. Postavljene so bile tudi piknik klopce, kamor so Francozi, ki so se turistično udejstvovali z osebnimi avtomobili, znosili vso svojo špecerijo in se gostili. Lektoričin sotrpin, ki je bil v Franciji »devičnik«, je bil več kot navdušen. Zlahka bi ostali več dni, a za videti in preiskati je bilo še veliko. Ena od bolj razvpitih zadev sta vasici Gageac in Beynac.

V slednjem smo našli parking pod grajskim pobočjem. Vasica je bila med drugim tudi priča snemanju filma Chocolat z Johhnyem Deppom v glavni vlogi. Lepa idila s pogledom na meandre Dordogne in posejane dvorce po obrežju. Vse skupaj zaključujejo ogromni nasadi orehov, ki pa so nas spremljali že skoraj skozi celotno traso ob reki. Tipične so tudi orehove sladice. Skratka, fotič je imel veliko dela.

V Bergeracu nas je pričakoval nov »paket žlahte«. Družina, ki je pred vojno odšla v Francijo s trebuhom za kruhom, je bila kakopak številčna in daljni sorodniki so posejani skoraj po celotni državi. Lektorica je kljub svoji mladosti kar dobro vzdrževala stike z njimi.

Namestili smo se prav v velik vrt mogočne 450 let stare hiše, obnovljene v starinskem slogu. Ambient je bil fantastičen, še bolj pa jestvine, ki smo jih bili prijazno deležni.

Meni so sestavljale popečene, rahlo krvave gosje prsi, krompir z jurčki in kar tako v oblicah, blanširan stročji fižol, solata s koriandrovim prelivom in orehovim oljem, sladice, sadna bovla, vrhunski siri, vse skupaj poplaknjeno z različnimi vrstami vin, za konec pa še žganice. Skupek nas je spravil v ekstazo kulinarike in priredil raj za brbončice.

Jah, Francozi dobro jedo in spoznavanje države skozi kulinariko je prijetno opravilo, a hud finančni zalogaj, ki ga sam zelo, zelo redko prakticiram. Cene v dobrih gostilnah so skoraj astronomske za naše, povečini plitve, žepe. A Francoze to niti ne zmede kaj dosti, saj se povprečna plača vrti okrog 1800€ neto, s 600€ podpore pa so nagrajeni celo “socialci”. A to je že druga zgodba.

Seveda si med pavzo nismo pozabili ogledati tudi mesta Bergerac s slavnim Cyranojem v glavni vlogi in pred odhodom obiskati tudi vinsko klet. Z lektorico sva odnesla kar nekaj kapljevin.

Lektorica in sotrpin sta imela vrnitev  počasi že v glavah. Splaniran je bil njun obrat pri Atlantiku, prva skupina pa se bo vračala počasi skozi južni del Francije.

Cap Ferret je bil njuno zadnje pribežališče. Skozi center Bordaeuxa smo privihrali na samo špico in naleteli kar na velike valove. Pihalo je kot za stavo in uživali smo kot otroci, še posebej sotrpin, ki ga je Atlantik prav tako kot mene prvič, fasciniral, se tepli z oceanom in noreli. Za nameček pa smo za nočitve našli še ustrezen parking na zahodni obali, ki je s čudovito plažo z mirnim zatokom ter v sipine pogrezajočimi nemškimi bunkerji in utrdbami pomenil smetano tega dela potovanja.

Puščava Pyla je bila na dlani in spomini so me odplaknili v leto 2006.

Slovo od lektorice in sotrpina je prišlo prehitro, še prej sem na njenem avtoroutu splaniral pot preko celine. Ciljno točko sem nastavil v Briançon in vedel sem, da se bosta do tam kar navozila pa čeprav po AC. Odšla sta ob 7:00 in ostali smo sami.

Privoščili smo si še nekaj čofotajočih oceanskih dni, zaključili pri Cap de l’Homy in se skozi pokrajino Gers začeli vračati proti vzhodu.

Condom je z rečnim pristaniščem in kanalom Baise-Garona lepa lokacija. V luški kapetaniji mrgoli prospektov in turističnih brošur, ki oglašujejo okoliške dejavnosti. V centru je tudi srednjeveška katedrala pod Unescovo zaščito in kip štirim mušketirjem.

V nadaljevanju smo malo »zabudalili« skozi Toulouse, se vozili ob Canalu du Midi in prenočili v sicer luštnem Lavaurju, a vseeno bi priporočal Park de Gourjade pri Castresu ali še veliko bolje vasico Burlats. V njej bosta bralca lahko parkirana tik ob vodi, v vasi se nahaja tudi vodnjak s pitno vodo. Mir, senca in idila.

Bližajoč se jugu je vročina naraščala. Prepotrebni smo bili osvežitve in v lepi vasi Olarguses smo že mrzlično iskali dostop do reke. Odrešitev je prišla za vasjo Mons, kjer smo namočili »prešvicane« riti v reko Orb. Sicer je bil kamp, ampak omogoča parkiranje in čofotanje tudi obiskovalcem. Reka je bila čista, dišeča in sveža. Vročina pa skoraj neznosna. Možno bi bilo tudi prespati, a smo zapustili zelene tolmune in izbrali drugo, prav tako čudovito lokacijo pri jezeru du Salagou.

Prostora je ogromno, na več lokacijah sicer z opozorili omejeno, a kot ponavadi v Franciji tega nihče resno ne jemlje. Ostali smo še naslednji dan in tako lažje prenašali vročinski naval, ki je neusmiljeno pekel streho kamperja.

Montpellier smo samo prevozili in le priročno izropali Lidl, ki se je pojavil ob cesti.

Aigues Mortes je ena izmed tistih klišejskih destinacij, ki prvokratnemu popotniku skozi jug Francije skoraj ne sme uiti. Kakopak smo se že drugič ustavili tudi mi in pokasirali prvo nočitev. 9€/dan/noč je tarifa pri samem obzidju.

Okupirali smo trdnjavo, mladič je tekal po živo-pisanih ulicah in vrnitev domov se nam je kar odmikala iz naših misli.

Nesluteč hudih problemov smo zjutraj nadaljevali proti Saintes Maries de la Mer. Mislil sem prečekirati mali divji kamping vzhodno od mesta, po potrebi ostati tja do večera in se kasneje napotiti na največji divji kamping – Plage de Piemanson, ki je lociran skoraj na izlivu Rhone in se pridružiti veliki svobodni skupnosti kamperistov, ki tam »ordinira« vsako poletje.

A glej ga zlomka. Ob bežnem pogledu se je na armaturi zlovešče svetila rdeča luč za alternator. Vedel sem, da s »štromom« ni šale. Ugasnil sem kamper in poizkusil znova. Vse je bilo ok. Lučka je ugasnila. Pognal sem nazaj na cesto, lučka pa je ponovno zasvetila. Vedel sem, da sva z veselico zaključila. Takoj sem preventivno izključil vse porabnike. Inverter, komp ter radio, luči pa po Franciji sploh nisem prižigal. S povečano temperaturo motorja sem žalostno prikrevsal v Saintes Maries de la Mer. Komaj sem našel parking in ugasnil. Motor se je oddahnil.

Vprašujoč Sabinin pogled, kaj bomo sedaj in moje živčno pojasnjevanje, da smo ostali brez »štroma« in vodne črpalke, je rodilo legendarno vprašanje: »A sedaj bo pa mladič brez risank zvečer?« Če ne bi bila situacija tragična, bi bila celo komična.

Poiskal sem dvigalko in dvignil kamper. Jermena ni bilo. »Huh, samo to? To bomo že »zrihtali«, sem v mislih bodril sam sebe. Poklical sem lektorico, ki se je že deset dni dolgočasila doma in jo soočil s problemom.

Naročil sem ji naj poišče vse garaže, servise, bencinske črpalke, vulkanizerje v moji okolici in vse, kar je oh in sploh vezano na avto. Po telefonu naj preveri situacijo z jermenom, hkrati pa sem ji posredoval kompletne podatke od avta. Ni mi preostalo nič drugega kot čakanje.

Odrešitev v kanconi Erosa Ramazzottija je zazvonila. Lektorica mi je natrosila še kar vzpodbudnih novic. Garaža je bila kakšnih 15 km nazaj ob glavni cesti, vendar ta dan niso mogli nič, kajti bila je nedelja. Imeli so tudi avtovleko, a vedel sem da bom pot zmogel sam. Ni nam preostalo nič drugega kot kopanje v Sredozemcu. Z grenkim priokusom smo pojedli pozno kosilo in se zvečer odpravili na sprehod v mesto. V hotelu sem staknil še lokalni zemljevid, si označil delavnico in sem bil skoraj pomirjen.

A nato je spet sledil rahli šok. Ukazal sem redukcijo tretje stopnje, a sem ob našem večernem prihodu na parking ugotovil, da v kopalnici gorijo luči. Aaaaaaaagrrrr. Še dobro, da je led osvetlitev, drugače bi bila ločitev že v postopku.

Nisem se še dobro pomiril že je bila ob meni žandarmarija. Golobradec je žlobudral neka francosko angleška pojasnjevanja o prepovedani nočitvi. Motor je kaput. Prinesel sem zemljevid z označeno delavnico in naslovom. Deset minut se je pregovarjal po postaji (verjetno s šefom) in nam na koncu dovolil ostati.

Noč se je vlekla kot kuhan špaget. Še preden sta kompanjona odprla oči, je Icko že božal gas in se s 1500 obrati v šesti prestavi bližal cilju. Temperatura motorja se je zdela znosna. Parkiral sem pred garažo, edino hišo sredi riževih polj in ugasnil. Ura je bila 7:30. Ob 8:00 so začeli. Po rahlem posredovanju lektorice preko telefona, smo se ob devetih le dogovorili. Peli so telefoni, jermen ni problem, na voljo bo ob 16:00, cena popravila 60 veveric. Bravo, zmagal, sem sem si mislil. A kjer ima hudič mlade…

Ko sem čakal na kosilo, mi je vražiček vrtal v možgansko skorjo. »Koji klinac« je botroval izginotju jermena. »Odglumil« sem mehanika in se zavlekel pod avto. Alternator se je lepo vrtel in zgledal ok. Vodna črpalka tudi. Vedel sem, da mora biti še nekje napenjalec in rola. Segel sem še globlje in s potnimi sragami preko čela  na dan privlekel stopljeno rolo napenjalca. Aaaaaaaagrrrr št.2

Odhitel sem v delavnico in jo pokazal mojstru. Ta je pokimal in povedal: »C’est pas un problème«. A kolesje nočne more se je že zavrtelo. Minute so tekle kot ure in bližala se je četrta popoldan. Malo pred četrto sem opazil, da se je začel bližati mehanik.  Prihajal je namrščen in s sklonjeno glavo. Role ni bilo možno dobiti. 50% možnosti dobave je bilo za drugi dan zjutraj. Aaaaaaaagrrrr št.3

Kaj smo hoteli. Vzdušje je bilo klavrno. Obtičali smo sredi riževih polj, še na sprehod se ni dalo nikamor. Morala je padala. Vsaj senco smo imeli. Obilje vode okrog nam je zvečer prineslo komarje. Bili so aktivni tudi čez dan, a ko sem jih zvečer skozi mrežo strešnega okna opazoval, sem se počutil kot glavna igralka Tippi Hedren v Hitchcockovih Ptičih. Bilo jih je na tisoče.

Mirna noč je prinesla jutro optimizma. Vse dokler nisem opazil, da se je začel bližati mehanik. Prihajal je namrščen in s sklonjeno glavo. (oprostite izrazu ampak fuckin’ deja-vu, jebenti) Aaaaaaaagrrrr št.4

Povedal je, da role verjetno ne bo možno dobiti niti ta dan. Za nameček pa je bil drugi dan v Franciji še praznik. Sabina je »popizdila«. Spet sem kontaktiral lektorico, ji naročil, da ma da mi »zrihtajo« rolo, pa če jo naredijo iz plastelina. Preko svojih zvez sem od doma dobil vse podatke, mere, alternative, a tudi francoski mehaniki niso od muh in so vse to že vedeli. Sedel sem na stolu kot kup nesreče. Eto, tako je to, če greš s Citroenom v Francijo.

Izgubili smo že dva dni in prihajali v drugo polovico tretjega.

Vse dokler nisem opazil, da se je začel bližati mehanik.  Prihajal je namrščen in z malo manj sklonjeno glavo. »Rola bo okrog 14h«, je izdavil. »Original Ivecova.« Ob 15:00 so jo res dobili in avto je bil nared v pol ure. Račun je znašal 278€.  Aaaaaaaagrrrr št.5

Plan potovanja se mi je podrl. Še isti večer sem moral priti vsaj v La Turbie. Dolga vožnja je bila sprejeta soglasno. Arles, salon de Provence, Aix, Frejus so minili brez postanka na obalno cesto sem zavil pri Cannesu. S polžjo vožnjo skozi Cannes, Antibes in Nico sem pozabljal na dogodke prejšnjih dni. Življenje je počasi padalo nazaj v stare tirnice. Ob polnoči sem parkiral v vasici Eze in si odprl pločevinko ultra strong »pera«. Z italjanskim kolegom sva si nazdravila, miren spanec pa je tegobe tega dne potisnil v zaklenjeno datoteko.

Zajtrk s fenomenalnim razgledom v La Turbieju je zaključil častni krog čez Monte Carlo. V Mentonu smo nalili do roba nato sem okupiral kar avtobusno postajo na obali, tako da smo lahko izmenično namakali riti. »Žandarmarija« se je vozila okrog, a trznil ni nihče.

S Francijo smo skoraj zaključili v Breil-sur-Roya, pojedli celega piščanca iz supermarketa, se poslednjič okopali v tolmunih sveže rečice in jo čez Tende mahnili v Italijo. Zadnjo nočitev smo izvedli na gričih Piedmonta, točneje v vasici La Morra. Lepe vinske gorice in umetniško poslikana kapela sta mi dala iztočnico za kakšno novo dogodivščino, upam brez tehničnih težav. Tok.Tok.

Epiloga ni, moralko pa prisilno poslušam skoraj vsak dan.

Ickoficko&Jermen

Advertisements

6 thoughts on “Ukraden roštilj, dordognski orehi, bučanje Atlantika, za jagodo pa še kamper v okvari 2012

  1. Si pa pohitel! Res sem težko pričakoval tvoje poročanje, ampak si me presenetil – pozitivno, se razume.
    Ni kaj dodati. Kot že tolikokrat si dokazal, da si mojster peresa, pardon tipkovnice in seveda fotografije, ki so… nimam besed. Super!!!
    Všeč mi je, da znate uživat, izkoristit trenutke in lepote, ki vam prekrižajo pot. Še bolj pa to, da tudi neprijetnosti premagujete z nasmehom.
    A lahko spet kaj ukradem, ko bo Vlasta dovolila Francijo?

    LP Metlca

  2. Be my guest. Sem počaščen, če kdo hodi po mojih stopinjah.
    Imam ravno čas, kajti proizvodnja (da bom imel za kakšen sendvič) še ni “zalaufala”, pa tudi fotografij sem prinesel občutno manj kot ostala leta, tako da me pogled na velikost datoteke ni odvračal od urejanja. 🙂
    Sicer pa hvala za komentar in kritiko.
    Se bo res treba kdaj kaj dobit.
    lp

    • Ja res bi bilo dobro, da končno rečeva kakšno “v živo”.

      Če boš hodil kaj po gorenjski ali pa čakal v koloni pred Bledom sporoči, pa se vidiva. Telefonsko ti pošljem v sporočilu na CCS forumu.

      LP

  3. Tnx za zapis, je prav osvežujoče brati takšne zgodbe in se naslajati nad fotkami. Defekt pa tudi ni bil tako grozen, drugič malo manj planiranja “v nulo”, pa lažje požreš dneve, preživete okoli mehanične delavnice. 😉

    • Jah, bil je prvi defekt na kateremkoli potovanju, tako da sem bil neke vrste debitant. Konec koncev nam ni nič manjkalo, hladilnik je delal, štedilnik pa tudi 😉 Mogoče bi moral malo vztrajati na povečani konzumaciji kapljevin, takrat čas hitreje teče he, he.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: