Friuli, Veneto in ščepec Emilie Romagne za prvomajske 2012

Po dolgi delovni in zoprni zimi je končno ponovno prišla otoplitev. Za nekaj dni majskega “odklopa” je bil severno-jadranski del Italije kar pravšnji in se je pošteno prilegel.

Italija je fajn, čeprav mi je ob začetku najinih odisejad predstavljala le oviro preden prikolovratim do Francije. Sploh mi je šla na živce Padska nižina z armado v kolone postavljenih topolov, nikjer nobenega izogibališča, kolosi industrijskih con, poleti vedno zavesa soparnih meglic in neskončna polja koruze namakane s podtalnico.

A praviloma so jedra starih mest zelo ok, stranske ceste razkrivajo več, toleranca do kamperistov je visoka, skratka idealna izbira za nizkocenovne “počitnice”. V aprilu se ponavadi začnejo še kakšne prireditve, italijanske kamperaške web strani to seveda budno spremljajo in bralca lahko z lahkoto najdeta obilo sorodnih duš.

Začeli smo v Sistiani na pomolu v družbi Avstrijcev. Ponoči sta se neslišno pridružila še dva vagabunda iz Nemčije in Italije.

Na zajtrk smo se odpravili v Redipuglio.

Spomenik padlim v I. sv. vojni je kar veličasten, bralca bosta ob naskoku nanj verjetno kar zasopihana in pregreta. Sploh če vzpon opravita v veliki vročini. Zato je “piksna” Staropramna ob vrnitvi v dolino padla na “plodna tla”.

K morju smo se vrnili pri mestu Caorle in žal izpustili Marano Lagunare. Italijanska mesta na jadranski obali spominjajo na neskončen Portorož “beach” hotelov in meni osebno sicer ne predstavljajo kakšnih posebnih užitkov, a mladiču sem moral ustreči z igranjem v ogromnem peskovniku. Izkazalo pa se je tudi, da je voda v plitvini zelo prijetna in prvo slano kopanje v letu 2012 je bilo opravljeno. Plaže zgodaj zjutraj sicer čistijo, beri branajo s traktorji, a morje se vseeno človeštvu maščuje na manj obljudenih delih plaž, kjer ostajajo gore naplavin.

Stari del Caorlea je bolj zanimiv pa tudi gneča večernih obiskovalcev in veliko restavracij so center naredili kar simpatičen.

Chioggia je bila naslednja postojanka, ki nam je nudila svoje gostoljubje. Izpustili smo vse beneške otoke, mikal me je le Murano, a časa zanj tokrat ni bilo. Preden smo zasedli prostor v samem centru, smo prevozili še Sottomarino. Parking je bilo tam nemogoče dobiti,  v Chioggii pa smo popoldan za nameček še balkansko roštiljali.

Chioggia ima vrhunsko veleprodajno in maloprodajno ribjo tržnico. Maloprodajna deluje le ob sredah dopoldan, veleprodajna pa vsak dan razen nedelje. Ulov je verjetno bolj sezonske narave, ob našem prihodu pa je pokalo od sip in školjk. Na nekaj paletah so se bohotile celo mečarice. Priklopnik z dansko registracijo je na parkirišču vseeno kar dva dni čakal na svojo porcijo, da je do vrha napolnil hladilnik.

V centru je mrgolelo stojnic s tipičnimi produkti, ki pa žal niso tako zelo prijazni denarnici. Italijane seveda to ni motilo in “biznis” se je sodeč po nasmejanih obrazih prodajalcev kar dobro sklepal. Mi smo bili dobro založeni, tako da smo se posvečali le opazovanju dogajanja.

Iz Chioggie vozi vodni avtobus, ki bralca lahko popelje oziroma vzdržuje vezo po vsej beneški laguni. Zlasti dolgi Lido bi bil v odsotnosti avtomobilov za kolesarjenje super.

Na poti proti Comacchiu smo naleteli na festival špargljev v vasi Mesola. Vrvež kamperistov, prodajalcev keramike, kulinaričnih ekspertov in drugih “posebnežev” je bil zelo domač in prijeten. Špargljev in njihovih izpeljank žal nismo degustirali, tipični brazilski koktajli pa so nam dodobra ovlažili grla in omamili sive celice.

Kljub idealnemu štelplacu med borovci, smo zvečer prijadrali v Comacchio. Pravijo mu tudi male Benetke in v večerni svetlobi je bil res pravljičen. Tudi tu je bila fešta in kamperisti so bili spet najštevilčnejši. Namreč, dogajal se je mednarodni sejem “birdwatching” v delti reke Pad. Spremljale so ga tudi obrobne dejavnosti in biciklistično nastrojena bralca bi si lahko tudi vódeno ogledala skrite kotičke delte Pad.

Le eno si nisem na jasnem: ali je toliko opazovalcev ptičev med kamperisti ali kamperistov med opazovalci ptičev. 🙂

Naslednjega dne smo za zaključek napadli še osrčje Ferrare, a nas je ob ogledu sicer lepega srednjeveškega mesta presenetil dež. Prespali smo na obali in si naslednji dan privoščili pice iz krušne peči v centru Palmanove ter v Villesseju skočili v od Slovencev okupirano Ikeo.

S sedemsto prevoženimi kilometri smo bili zadovoljni, destinacija je primerna za krajši ali daljši oddih ali aktivnosti pomladi, jeseni in pozimi, za poletje pa v izogib gneči bolj priporočam traso nekje severno od Udin.

Ickoficko

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: