4× quattro stagioni, pivo Ichnusa in Afričani z gorami torbic Louis Vuittona 2011. Dopo.

Sarda je padla. Spet. Le da tokrat južni del. Karte za Korziko so bile, tudi septembra, enostavno predrage.

Plažopis, ki sledi, je bedno do srednje dolgočasen, zato tudi krajši; bralca pa po želji lahko pogledata le fotografije.

V Livornu nas je že ob 19h pričakala nevihta. Plastične “bariere” je veter kot za stavo nosil po pristanišču, da so glasno treskale v čakajoče avtomobile. Zabarikadirali smo se v kamper in se malo pretirano posvečali konzumaciji kapljevin.

Na Moby Wonder smo se vkrcali malo pred enajsto. Pametno smo hoteli zasesti separeje v sprednjem salonu, a so nas takoj prizemljili, da s prenočitvijo na mehko oblazinjenih klopcah ne bo nič. Bar se namreč zapira ob 0:00.

“Backup” plana žal ni bilo, spanje na hodniku pa nam ni dišalo, zato mi je v glavo padla “ickonijalna” ideja o kampingu “underboard”. Hitro, preden so onemogočili vračanje v podpalubje, smo zasedli kamper, se namestili na postelje in zaspali.

Vem, bralca, ki sta bolj izkušena od mene,  se držita za glavo in tudi sam dandanes vem, da je bila ideja daleč od pametne. Noč sem predremal kot kapitan Kljuka z enim “učem”. Konec dober, vse dobro in okrog pol sedmih zjutraj smo se dotaknili pomola v Olbiji.

Na razpolago smo imeli skoraj mesec dni, zato smo začeli čisto na “easy”.

Plaže na Sardiniji so že tisočkrat “skoordinatirane”, opise plaž lahko bralca najdeta že na računu pri lokalnem mesarju, skratka “topla voda” je že nič kolikokrat izumljena.

Liscia delle Saline oz. marina Maria je lepa odskočna deska za odhod ali prihod na otok. Od Olbije je oddaljena le nekaj minut in odlično poteši lakoto po zadnjem ali prvem čofotanju v slanici. Kamperji so tu stalnica in so razdrobljeni po celotni obali.

Moteči so le komarji, ki  2,74 sekunde po sončnem zatonu v rojih pridrvijo nič hudega slutečim žrtvam naproti. Pomagal nam ni niti dim pravega roštilja. Vseeno smo se imeli lepo.

Magičnost besede “dopo”(potem, kasneje) smo spoznali na plaži La Cinta pri “Svetem Teodorju”. V kolikor si parkiran 5 metrov od plaže, je lahko ribja požrtija le še pika na i, zato so punce med uspavanjem našega “mladiča” čisto slučajno naletele na “ribiča” bolj robinzonskega stasa in glasa.  Mož je bil dobrodušno zgovoren in punce so za zaključek “pogajanj” navdušeno pričakovale ribji izplen.

Prvi večer – nič. Zjutraj tudi nič.  Ob urgenci, kaj se dogaja in kdaj bo “roba” je bil odgovor. Vento – dopo. Ok?

Res ni treba biti genij, da ugotoviš, da rib sploh ne bo, a vseeno smo gojili kanček upanja. “Robinzon” pa je skozi dan počasi dobival družbo, v senčki so praznili “zelenke”, se drli, smejali in kartali. Dopo se je ponavljal v nedogled.

Po treh dneh smo se plaže že malo naveličali in odšli proti Tavolari. Rib nismo dobili. Bodo pa. Kdaj? Dopo.

Parking nasproti Tavolare je plačljiv. Dvema brhkima mladenkama se je kar nasmejalo, ko smo se pripeljali.

“Pagare? Oooo, no, no, no…solo giro di parcheggio, ciao belle bambine.” Sem lomil italijanščino.

In smo se obrnili. Res, bil je šele sedmi september in na tako “kritičnnih” točkah se redarji še niso poslovili. Bom pa ob vračanju še enkrat poizkusil, kajti razgled na Tavolaro je od tu čudovit.

V Posadi smo zastonj dotočili vodo in pristali pod borovci na znani plaži La Calleta.  “Počili” smo se zraven dveh parov,  Nemcev in okupirali mivkasto nirvano. Izkazalo se je, da so Nemci še bolj pivsko nadarjeni kot mi.

Nič hrupni, a število praznih buteljk, ki so jih zjutraj nosili v “kontejnner”, je potrjevalo mojo ugotovitev.

Sicer pa nam je vreme odlično služilo in dete je uživalo.

Naslednja postojanka je bila Calleta di Osala. In sicer njen oddvojeni najjužnejši del. Cesta, po kateri smo prispeli, je bila bolj podobna kolesarski stezi. Če se ne motim, je bil celo nekje vmes znak prepovedano za kamperje. Sam sem dostavnik zato zame to ni veljalo. 🙂 No, v zalivu pa nas je vseeno čakal kar lep parking. Spet smo zvečer roštiljali ribe (kupljene v diskontu, prosim). Plaža je bila super in gneče nobene.

Na poti  proti plaži Bari Sardo smo se pofočkali še pri rdečih skalah v Arbataxu. Prav na parkingu bi najbrž težko prenočili, kajti nočni klub se nahaja le streljaj stran. Razbite steklenice pa so le nemo pričale o nočnih aktivnostih, zato smo se ugnezdili v borovem gozdičku direktno na plaži Bari Sardo.  Lahko rečem, lepa plaža s srednjeveško trdnjavo na južnem koncu.

“Next stop”, Solanas. Luštna peščena plažica z zaobljenimi granitnimi skalami, prijazna tudi za kamperje. Čofotali smo dva dni in nato premik. Smer zahod.

V Caligariju smo imeli namen malo obnoviti zaloge, zato sem kamper usmerjal proti trgovskem centru. Že prej pa mi je kot strela z jasnega, “škripnil” 220V inverter. Kriza. V trenutku sem ostal brez “kompa” in kakopak tudi zemljevida. V koloni smo se “plazili” po mestu Sant Elena, ko se mi je zabliskala sama devica, mati Marička v obliki reklamne table Tv, video, hi-fi servis.

“Pok, v trenutku počim štiri “žmigavce” in ustavim direkt sredi ulice”.

Malo je bilo trobljenja, a brez pretirane panike. Zgrabil sem nesrečni inverter, samomorilsko skočil čez cesto in vstopil. K sreči je serviser znal za silo angleško in me hkrati tudi “potolažil”, da s popravilom ne bo nič. Ne, tudi “dopo” ne. Namreč preverjanje z voltmetrom je pokazalo, da je zadeva klinično mrtva.

“Kje bom sedaj dobil drugega?” sem spraševal. Serviser pogleda v prazen predal in zadnjo škatlo postavi predme.

“Prego Signore. Settanta euro.”

Barantati se seveda ni dalo nič, debelo sem požrl slino, se popraskal po glavi, izpljunil denar na pult, pograbil škatlo, skočil čez cesto in pognal kamper v galop.

Kako pametno sem se odločil, sem ugotovil šele v Carrefourju, kjer smo “dobasali” zaloge in “dofilali” župco. Namreč v celotnem kompleksu trgovskega centra, bi inverter zaman iskal. Pa tudi doma sem kasneje ugotovil, da bi model enakih specifikacij pri nas plačal dražje. Izgleda, da sem imel večjo srečo kot pamet. Nadaljevali smo proti zahodu.

Klatili smo se mimo opuščenih rudarskih mest in parkirali ob parkirišču Funtanamare. Parking je plačljiv, a mi je prijazen italijanski par povedal, da je “parking mojster” v hišici samo do 19h, po tej uri pa lahko parkiram zastonj. Tako smo tudi storili. Morje je kar precej valovalo, z lektorico sva uživala, Sabino pa vodna “centrifuga” ni kaj preveč mikala.

Naslednjega dne smo zagrizli v hrib. Kaj kmalu smo naleteli na od požara opustošeno pokrajino. Izgledalo je, da je gorelo pred kratkim, kajti neke vrste nadzorno redarska služba je “visela na vidikovcih” in občasno preverjala pokrajino, ki je zaradi ožganega rastlinja, delovala prav nezemeljsko.

Spiaggia Buggerru-Portixeddu je “raj” za kamperiste. V kolikor se bralca pripeljeta iz juga proti severu, bosta takoj naletela na štelplac v terasah, kakopak plačljiv do začetka novembra, lahko pa svojo “vikend hišico” pustita ob cesti, ki se vije vzporedno ob plaži. No, naša malenkost in pa med drugimi še neki Francoz, smo izbrali to drugo možnost.

Francozi so mojstri kampiranja na divje. Na najbolj odročnem zastonjskem delu, bosta bralca skoraj za sigurno naletela na Francoze.

Na rtiču pri Marini di Arbus smo prenočili, ker smo bili namenjeni naprej v “puščavo” pa tudi zdelo se mi je, da nam nočitev tik ob cesti, kjer smo preživeli dan, ne bi ustrezala.

Zjutraj smo počasi, tudi preko reke brez mostu, “prioffroadali” do puščave-plaže, Piscinas.

Zasedli smo najboljšo pozicijo, čisto na koncu parkinga. Do morja pa se je nadaljevalo še kar nekaj sipine. Hitra izvidnica je sporočila, da je plaža skoraj prazna in da mivko meljejo valovi, visoki krepko čez meter. Kaj lepšega. Mladič je dobil svojo porcijo slanice v svoj napihljiv čoln, midva z lektorico pa sva komaj prepričala Sabino, da se nama pridruži. Kot vedno v takšnih situacijah ji je zadeva kasneje postala tako všeč, da sva jo komaj dobila iz valov. Skratka vpili in noreli smo kot bi prvič videli morje.

Le zvečer nas je presenetil parkmojster, ki je prišel po svojih osem eurov. Malo smo protestirali, a se ni dal. Na vprašanje, če lahko prespimo je odgovoril: “It’s not allowed, but you can.” Še dandanes včasih zbijamo šale na ta račun.

Mari Ermi – riževa plaža skupaj z Arutas je za moj okus ena najlepših na Sardi. Kristalno čisto morje, azurne modrozelene barve in kvarčni prosojni kamenčki. Manjkajo le še kokosove palme in bralca bi z lahkoto pomislila, da sta nekje sredi indijskega oceana.

Z zahodno obalo smo zaključili pri “slavoloku zmage”, pri plaži S’archittu.

Sardo smo s prečenjem po avtocesti mimo Nuora presekali počez. Nekaj dni nam je še ostalo, zato smo se odločili za vrnitev na plažo La Calleta. Izpuščena Tavolara in prav tako Budoni pa nas je tudi zelo mikala. Zvečer smo jo mahnili v mesto La calleta, poiskali odlično pizzerijo da asporto, zmlatili pice kar med uličnimi prodajalci torbic in vse skupaj zalili s hladnim sardinskim pivom. Pice so bile res vrhunske in zadevo smo ponovili še naslednji dan, pri tem pa kot redne stranke pri picopeku dobili še popust.

Na Budoniju smo preživeli dan, zvečer pa smo se pretihotapili pred Tavolaro. “Parkir punc” ni bilo in vedel sem, da bomo “z lahkoto” prenočili.

Tri dni smo bivakirali pred Tavolaro, kajti parkirnina se ni več pobirala.  Tretji dan pa so že tokom dneva “karabinčkarji” obveščali kamperiste, ki se nas je spričo zastonj parkinga nabralo že kar lepo število, da bo spanje od nadaljnjega prepovedano. Zato sem nočno zavetje poiskal v vasici svetega Pavla.

Zvečer smo pohajkovali po marini in opazovali ribiče, ki so lovili s konca pomola.  Zdelo se je, da je eden izmed njih ujel nekaj ogromnega, vsaj zvijanje njegove palice je dajalo takšen občutek. Iz vode se je upirajoče privlekla hobotnica. Ni je še snel iz trnka, že smo ga napadli in fehtarili naj nam trofejo proda. Med smehom nam je ponudil ves večerni izplen (bilo ga je več kot kilo) in povedal da lovi za “gušt”. Za plačilo ni hotel ničesar, a je na naše vztrajanje vzel deset eurov, s pojasnilom, da bo otrokom kupil vsaj pice, nam pa se je v sanjah že prikazovala hobotnica v krompirjevi solati in ribice na žaru.

Zadevo smo sprakticirali naslednjega dne na naši izhodiščni plažici. Prav v ta namen sem kupil majhen zložljiv roštilj, ga naložil z ogljem in na skali sredi morja “cmaril” večerno pojedino. Ob mljaskanju smo gledali trajekte Mobija in vedeli smo, da bomo v manj kot štiriindvajsetih urah dobili mesto na enemu izmed.

Iz Sarde smo se vrnili zadovoljni, z  napolnjenimi baterijami in vtisov polnim hard diskom.

Ickoficko.

Advertisements

2 thoughts on “4× quattro stagioni, pivo Ichnusa in Afričani z gorami torbic Louis Vuittona 2011. Dopo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: